Razprava o trgovinskem sporazumu med Evropsko unijo in državami Mercosurja je v zadnjih tednih postala ena bolj polarizirajočih tem evropske politike. Del kmetijskih organizacij v njem vidi grožnjo, del politike tveganje, gospodarstvo pa predvsem priložnost. Po mnenju ekonomistke z ljubljanske ekonomske fakultete Maje Zalaznik bi se morali namesto iskanja poražencev in zmagovalcev osredotočiti na to, kako sporazum v praksi izkoristiti in kako zagotoviti, da zaščitni mehanizmi ne ostanejo le na papirju.
Sporazum med EU in Mercosurjem, ki ga sestavljajo Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj, po njenih besedah ni trenutna politična improvizacija, temveč rezultat več kot 25 let dolgih pogajanj. Prav to mu daje posebno težo. Gre za strateški premik v evropski trgovinski in geopolitični politiki, ki se je zgodil v času povečanih globalnih napetosti, preoblikovanja dobavnih verig in vse večje negotovosti v svetovni trgovini.
“Čas, v katerem sta strani po četrt stoletja pogajanj sporazum tudi dejansko sklenili, ni naključje,” v pogovoru za STA poudarja Zalaznik. Po njenem mnenju gre za jasno sporočilo, da Evropa kljub notranjim razlikam še vedno zmore doseči dogovor, ki presega zgolj gospodarske interese.
Dva sporazuma, dve ravni sodelovanja
Pomembno je, da EU in Mercosur nista sklenila enega samega dokumenta, temveč dva. Prvi je partnerski sporazum, ki poleg trgovine vključuje še politično sodelovanje, dialog in institucionalni okvir. Drugi pa je začasni trgovinski sporazum, ki se osredotoča izključno na liberalizacijo trgovine in naložb.
Prav ta razdelitev po besedah Zalaznik omogoča večjo fleksibilnost in postopnost. Liberalizacija se ne bo zgodila čez noč, temveč postopno, z jasno določenimi prehodnimi obdobji in zaščitnimi mehanizmi za najbolj občutljive sektorje.
Med ključnimi prednostmi sporazuma vidi postopno odpiranje velikih trgov za evropski izvoz, predvsem v segmentih, kjer ima EU konkurenčne prednosti – od industrijskih izdelkov do storitev. Hkrati pa bo EU dobila stabilnejši dostop do nekaterih surovin in kmetijskih proizvodov, ki jih v Evropi ne proizvajamo v zadostnih količinah.
“Unija ima priložnost, da uravnoteži in okrepi trgovinsko sodelovanje z državami Mercosurja, predvsem pa, da ga dolgoročno poveča,” poudarja.
Varovalke kot ključni test sporazuma
Največ pomislekov glede sporazuma prihaja iz kmetijstva. Skrb zaradi morebitne nelojalne konkurence, nižjih standardov in uporabe sredstev, ki so v EU prepovedana, ni nova. Zalaznik te pomisleke razume in jih ne zanika, a poudarja, da je prav zato v sporazum vgrajen niz varoval.
Te varovalke naj bi omogočale omejevanje uvoza v primeru resnih motenj na trgu, sprožitev zaščitnih ukrepov in strožji nadzor nad izpolnjevanjem standardov. Po njenem mnenju je ključno vprašanje, ali bodo te varovalke v praksi dejansko delovale.
“Varovala morajo biti operativna, ne deklarativna. Če ostanejo mrtva črka na papirju, potem so pomisleki upravičeni,” opozarja. Vendar dodaja, da sama zasnova sporazuma kaže, da so bili najbolj občutljivi sektorji prepoznani in posebej obravnavani.
Majhne kmetije in dodana vrednost
Slovenija ima v primerjavi z večjimi članicami EU specifično strukturo kmetijstva – razpršene, večinoma majhne kmetije, ki jih je težko primerjati z velikimi agroindustrijskimi sistemi Južne Amerike. A prav v tem Zalaznik vidi tudi potencial.
Slovenski kmetje po njenem mnenju že danes ustvarjajo kakovostne proizvode z višjo dodano vrednostjo. Sporazum jim lahko, ob ustrezni podpori države in nadzoru nad uvozom, omogoči dodatne izvozne priložnosti, predvsem v nišnih segmentih.
Konkurenca sama po sebi ni nujno negativna, poudarja, če jo spremljajo jasna pravila in aktivna politika zaščite domače proizvodnje. V tem smislu sporazum vidi kot priložnost za prestrukturiranje in nadgradnjo, ne kot avtomatično grožnjo.
Učinki za Slovenijo majhni, a pozitivni
Po študiji, ki jo je pripravilo gospodarsko ministrstvo v sodelovanju z ljubljansko ekonomsko fakulteto, bodo učinki sporazuma na slovenski BDP v desetletnem obdobju dosegli do 0,10 odstotka. Gre za relativno majhen, a pozitiven učinek, ki odraža dejstvo, da je trenutna trgovinska menjava Slovenije z državami Mercosurja skromna.
Prav zato Zalaznik poudarja pomen gospodarske diplomacije. Sporazum sam po sebi ne bo odprl trga, če ga ne bodo spremljali aktivni pristopi, od raziskovanja trgov in vzpostavljanja lokalnih partnerstev do podpore malim in srednjim podjetjem.
“Zdaj je na potezi država, da z gospodarsko diplomacijo in obstoječimi institucijami podpre podjetja, ki bi želela vstopiti na te trge. Brez tega manjši deležniki težko uspejo,” pravi.
Preberite več:
Sporazum EU–Mercosur po oceni Zalaznik ni čarobna rešitev, temveč okvir. Lahko prinese koristi, a le ob premišljenem in aktivnem pristopu vseh vpletenih. Ključni preizkus bo v prvih letih izvajanja, ko se bo pokazalo, ali Evropa zna zaščititi svoje ranljive sektorje in hkrati izkoristiti nove priložnosti. “Če bomo varovalke izvajali pravočasno in dosledno ter hkrati podprli tiste, ki želijo izkoristiti nove trge, potem smo lahko s tem sporazumom res vsi zmagovalci,” sklene.
