Kitajska je lani zaklala 720 milijonov prašičev. V zadnjem četrtletju leta 2025 je pridelala 15,7 milijona ton svinjine, kar je najobsežnejša jesenska in zimska proizvodnja od leta 2018. Cene mesa pa se kljub rekordnim količinam gibljejo v nasprotno smer — decembra so bile nižje za 14,6 odstotka glede na isto obdobje leto prej.
Kriza neusmiljeno podira dobičke vodilnih rejcev. Wen Foodstuff Group, eden največjih kitajskih proizvajalcev svinjine, je januarja sporočil, da se mu je čisti dobiček v letu 2025 zmanjšal za 40 do 46 odstotkov. Muyuan Foods, največji rejec prašičev na svetu, pričakuje upad dobička za 12 do 18 odstotkov. Za razmere je po navedbah Reutersa kriva presežna ponudba, ki jo je sprožil vladni odziv na izbruh afriške prašičje kuge leta 2018.
Sredi tega padca pa nastaja nova niša. Kitajski srednji razred, ki ga industrijsko vzrejena svinjina iz uvoženih zahodnih pasem ne zadovoljuje več, se vse pogosteje obrača k mesu avtohtonih črnih prašičev — okus, ki starejše generacije potrošnikov povezujejo z otroštvom.
Hongshao rou, rdeče dušena svinjina — najljubša jed predsednika Mao Zedonga — je bila pred gospodarskim razcvetom v osemdesetih in devetdesetih letih redka dobrina. Ko je naraščajoča blaginja prinesla več mesa na kitajske mize, je država v devetdesetih letih začela uvažati zahodne pasme, ki dozorijo v petih mesecih. Domači črni prašiči potrebujejo celo leto. Obseg in hitrost sta prevladala nad okusom, a zdaj se trend obrača.
Yang Xinchun, 49-letni kmet iz Taizhoua v provinci Jiangsu, dve uri z vlakom od Šanghaja, je živi dokaz, da se premik splača. Kot poroča Reuters, je v letu 2025 s tisoč črnimi prašiči ustvaril čisti dobiček, ki presega milijon juanov (približno 144.000 evrov). Zaslužek iz črnih prašičev je nadomestil izgube iz črede 6.000 belih. S premijsko rejo se je začel ukvarjati konec leta 2024, potem ko je izvedel, da državni velikan Bright Food Group preizkuša dražji segment, da bi se izognil rdečim številkam.
Wen Foodstuff je novembra vlagateljem sporočil, da namerava postati vodilna blagovna znamka kitajske črne svinjine in do leta 2027 dvigniti delež črnih prašičev na pet odstotkov črede. New Hope, drug velik rejec, širi svojo čredo, ki že presega 150.000 črnih prašičev. Analitiki po navedbah Reutersa ocenjujejo, da se bo skupno število črnih prašičev na Kitajskem med letoma 2024 in 2026 povečalo za polovico — na 30 do 32 milijonov glav. To bi pomenilo približno pet odstotkov celotne prašičje populacije v državi.
Samo v Taizhouju se je število črnih prašičev med letoma 2024 in 2025 potrojilo — z 10.000 na 30.000. Lokalni rejci si prizadevajo, da bi do leta 2027 dosegli 100.000.
Povpraševanje po kakovostnem mesu na Kitajskem po ocenah analitikov presega ponudbo za 15 do 20 odstotkov. A odprto ostaja vprašanje, ali lahko črni prašiči to vrzel zapolnijo. Blagovne znamke in dobavne verige je treba šele vzpostaviti v panogi, ki je komaj nastala, proizvajalci pa se poleg tega spopadajo s konkurenco uvoženega mesa in z domačimi velikani, ki razvijajo kakovostne izdelke iz hitrorastočih zahodnih pasem.
Ključna slabost nove niše je odsotnost standardov. Za razliko od španskega ibérica, ki ga ščiti natančna regulacija, kitajska črna svinjina ni zaščitena z nobeno opredelitvijo. David Casey, višji direktor za razvoj pri Pig Improvement Company, enem vodilnih svetovnih podjetij za selekcijo prašičev, opozarja, da lahko kdorkoli pripelje prašiča črne barve in ga ponudi kot premijskega. Za Reuters je omenil celo poskuse znanstvenikov, da bi zahodnim pasmam zgolj spremenili barvo dlake.
Kitajska ima danes več kot štiri ducate avtohtonih pasem črnih ali pegastih prašičev, ki se prodajajo po raznolikih premijah. Rejci pogosto križajo domače pasme z zahodnimi linijami berkshire ali duroc, da bi pospešili rast in obenem obdržali kakovost mesa. Če pa se bo preveč proizvajalcev podalo v ta segment brez jasnih standardov, analitiki svarijo pred zasičenjem trga in nevzdržnimi maržami.
Po podatkih Bloomberga so se veleprodajne cene svinjine na Kitajskem v letu 2025 znižale za 18 odstotkov in dosegle najnižjo raven v več kot treh letih. Večina potrošnikov še vedno kupuje cenovno ugodno industrijsko svinjino. A za rastoči srednji razred, ki išče okus svojega otroštva, je razlika v ceni sprejemljiv kompromis. Panoga si torej prihodnost gradi na nostalgiji — a brez jasnih meril kakovosti tvega, da bo prav ta nostalgija tudi njena past.
