Slovenijo ob današnjem svetovnem dnevu kolesarjenja spremlja fenomen, saj je uvoz klasičnih koles lani dosegel najnižjo raven po letu 2001, medtem ko z uvozom električnih koles podiramo rekorde. V ozadju pa se kažejo tudi dolgoročne spremembe v vrednosti, dostopnosti in uporabi.
Po podatkih Statističnega urada RS je bilo v letu 2024 v Slovenijo uvoženih 59.047 koles, kar je najmanj v več kot dveh desetletjih. Za primerjavo: v rekordnem letu 2004 smo jih uvozili skoraj 143.000. Vrednost lanskoletnega uvoza je znašala 28,1 milijona evrov, kar pomeni, da je bilo povprečno uvoženo kolo vredno 476 evrov. Največ jih je k nam prišlo iz Italije (četrtina), sledile so Nemčija, Nizozemska in Češka.
Kolesa so aprila letos v povprečju stala za 5,2 % manj kot pred letom dni, a so bila še vedno za skoraj 14 % dražja kot leta 2015. Tipično mestno kolo za odrasle s 26-colskimi gumami je lani stalo povprečno 325 evrov.
Povsem drugačno zgodbo piše segment električnih koles. Medtem ko klasična izgubljajo zagon, uvoz e-koles močno narašča. Še leta 2017 smo jih uvozili komaj 1.500, lani pa že 18.242 – torej približno dvanajstkrat več. Skupna vrednost uvoženih električnih koles je presegla 28,7 milijona evrov, povprečna cena posameznega kolesa pa je znašala 1.574 evrov. Največ jih je prispelo iz Nemčije (18 %), najcenejši pa so bili uvoženi iz Kitajske, kjer je povprečna cena znašala zgolj 260 evrov.
Od poštarjev do šolarjev: zgodovina kolesarjenja v Sloveniji
Kolesarjenje ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Že leta 1948 je bilo kolo osnovno prevozno sredstvo za poštarje – v uporabi jih je bilo 247. Do leta 1963 se je ta številka povzpela na 648. Po popisu iz leta 1950 je bilo v Sloveniji 248.000 registriranih koles, od tega 172.000 moških in 76.000 ženskih. Leta 1957 je kolesariti znalo 44 % učencev nižjih razredov osnovne šole, pri čemer so bili dečki v prednosti pred deklicami.
Danes se največ kolesarjev po podatkih Direkcije RS za infrastrukturo giblje med Koprom in Izolo – tam je tudi eden najbolj obremenjenih kolesarskih odsekov v državi.
Ob tem ne smemo pozabiti, da je kolesarjenje več kot hobi ali rekreacija – je trajnostni način mobilnosti, ki ga države in občine vključujejo v svoje razvojne strategije. Svetovni dan kolesarjenja, ki ga od leta 2018 obeležujemo 3. junija, zato opozarja tudi na pomen načrtovanja kakovostne infrastrukture, varnosti in dostopnosti za vse generacije.
