Švica se sooča z eno od najhujših kriz pomanjkanja delovne sile v svoji zgodovini. Po podatkih švicarskih organov in raziskave Manpower Group je v državi trenutno prostih približno 85.000 delovnih mest, pri čemer 76 odstotkov delodajalcev zaposlovanje še vedno opisuje kot »težko« ali »zelo težko«. Za državljane EU, vključno s Slovenci, ta situacija odpira izjemne poklicne priložnosti v državi z najvišjimi plačami na stari celini.
Mediana bruto mesečne plače v Švici je novembra 2025 prvič presegla 7.000 švicarskih frankov, kar je po tekočem tečaju približno 7.500 evrov, poroča švicarski Zvezni statistični urad (BFS). Za primerjavo: mediana v Sloveniji znaša okoli 2.200 evrov bruto. Razlika je tako velika, da bi slovenski delavec z enakim delom v Švici zaslužil več kot trikrat toliko.
Regionalne razlike so precejšnje. V Zürichu, finančnem središču države, mediana znaša 7.502 frankov mesečno, v Baslu, kjer prevladuje farmacevtska industrija, pa med 7.300 in 7.400 frankov. Na drugem koncu lestvice je Ticino z mediano okrog 5.700 frankov, kar je še vedno več kot dvakratnik slovenskega povprečja.
Sektorske razlike so še bolj izrazite. Farmacevtska industrija ponuja mediano 10.159 frankov mesečno, bančništvo 10.723 frankov, raziskovalni sektor 9.139 frankov. IT menedžerji in programski arhitekti lahko računajo na letne zaslužke med 130.000 in 180.000 frankov, medicinski specialisti pa med 150.000 in 250.000 frankov. Na drugi strani spektra so gostinstvo in maloprodaja, kjer se plače gibljejo med 4.500 in 5.500 frankov mesečno – a to je še vedno primerljivo z najboljšimi plačami v Sloveniji.
Največje pomanjkanje kadrov beležijo v zdravstvu, kjer bolnišnice, domovi za starejše in klinike obupno iščejo medicinsko osebje. Medicinske sestre v Švici zaslužijo med 70.000 in 90.000 frankov letno, zdravniki pa občutno več, odvisno od specializacije. Povpraševanje narašča tudi v IT sektorju, kjer podjetja iščejo strokovnjake za kibernetsko varnost, razvoj programske opreme in analizo podatkov. Gradbeništvo, inženirstvo in turizem zaokrožujejo seznam panog z največjim primanjkljajem.
Demografska slika pojasnjuje nujnost ukrepanja. Švicarska delovna sila se stara – povprečna starost delavca je dosegla rekordnih 42,3 leta. Odhodi v pokoj generacije baby boom poglabljajo vrzel, ki jo domača delovna sila ne more zapolniti. Po projekcijah združenja Economiesuisse in Zveze švicarskih delodajalcev bo država do leta 2035 potrebovala dodatnih 460.000 delavcev, do leta 2040 pa skoraj 430.000.
Za državljane EU in držav EFTA dostop do švicarskega trga dela ostaja neoviran. Bilateralni sporazumi med Švico in EU omogočajo prosto gibanje delavcev, kar pomeni, da Slovenci za delo v Švici ne potrebujejo posebnega dovoljenja – dovolj je prijava pri regionalnem uradu za zaposlovanje. To je ključna prednost pred državljani tretjih držav, za katere Švica vzdržuje stroge kvote: za leto 2025 je predvidenih le 8.500 delovnih dovoljenj za neevropske državljane.
Od januarja 2025 veljajo nova pravila za delodajalce. Prag brezposelnosti, pri katerem morajo podjetja prosta delovna mesta najprej prijaviti regionalnim uradom za zaposlovanje (ORP), se je znižal s 5 na 2 odstotka. Namen je zaščititi domači trg dela, a v praksi to pomeni, da švicarska podjetja še vedno aktivno iščejo tuje delavce, ko domačih kandidatov ni dovolj – kar je v številnih panogah pravilo, ne izjema.
Čezmejno delo predstavlja posebno privlačno možnost. Delavci s statusom frontalier živijo v sosednji državi – Franciji, Nemčiji, Italiji ali Avstriji – in dnevno prečkajo mejo. Za ta status je potrebno dovoljenje G, ki ga izdajo švicarski organi. Prednost je jasna: švicarska plača ob nižjih življenjskih stroških v domači državi. Za Slovence je ta opcija geografsko manj praktična, a ne nemogoča – nekateri se odločajo za bivanje v avstrijskem ali italijanskem mejnem območju.
Delodajalci pričakujejo operativno pripravljene kadre. Poleg strokovnih kvalifikacij je ključno znanje vsaj enega od uradnih jezikov – nemščine, francoščine ali italijanščine, odvisno od kantona. V mednarodnih podjetjih in določenih sektorjih zadostuje angleščina. Tuje visokošolske diplome in poklicne kvalifikacije je treba v Švici formalno ovrednotiti, kar lahko vzame nekaj časa, a postopek je dobro utrjen.
Življenjski stroški so visoki. Najemnina v Zürichu ali Ženevi zlahka preseže 2.500 frankov mesečno za skromno stanovanje, kar pomeni, da lahko stanovanje požre tretjino ali več plače. Zdravstveno zavarovanje je obvezno in stane med 300 in 500 frankov mesečno, odvisno od kantona in izbrane police. Kljub temu neto kupna moč ostaja visoka – švicarski delavci po vseh odbitkih obdržijo približno 75 do 80 odstotkov bruto plače.
Švicarska stopnja brezposelnosti ostaja med najnižjimi v Evropi. Novembra 2025 je nesezonsko prilagojena stopnja znašala 2,9 odstotka, sezonsko prilagojena pa 3 odstotke že tretji mesec zapored, poroča Državni sekretariat za gospodarstvo (SECO). Število brezposelnih je sicer naraslo na 138.900, kar je najvišje v štirih letih in pol, a to odraža predvsem demografske premike, ne pa slabšanja gospodarskih razmer.
