Nova študija Svetovnega gospodarskega foruma, objavljena 13. novembra 2025, razkriva skrito tveganje v globalnih dobavnih verigah: podjetja sledijo vsakemu zabojniku, a ne ljudem, ki jih napolnijo.
Septembra 2017 je orkan Maria udaril po Portoriu s silo, ki je otok pustil brez elektrike za mesece. V tovarni Baxterja, enega največjih proizvajalcev medicinskih raztopin za ameriške bolnišnice, so generatorji še naprej delovali. Zaloge so bile varne. Stroji funkcionalni. Toda proizvodnja se je ustavila. Razlog – delavci niso mogli priti do dela. Ceste so bile blokirane, mostovi porušeni, hiše brez streh. Nekaj tednov pozneje so bile ameriške bolnišnice brez osnovnih medicinskih zalog. Baxter je oskrboval polovico ameriškega trga z intravenskimi raztopinami. Sistem, ki se je zdel robusten, se je na najprepostejši način izkazal za krhkega.
Lani jeseni je orkan Helene isto zgodbo ponovil v Severni Karolini. Isto podjetje, ista tovarna, ista lekcija, ki je, očitno, nihče ni usvojil.
Problem, ki ga nihče ne meri
Svetovni gospodarski forum in Mercer Marsh Benefits sta 13. novembra objavila študijo “Workforce Health Across the Value Chain: Organizational Insights to Mitigate Risk and Create Sustainable Growth”, ki postavlja vprašanje, katerega odgovori se zdijo samoumevni, a ga lastniki tovarn po vsem svetu večinoma spregledajo: kaj vam koristijo najsodobnejši obrati, če delavci ne morejo priti do njih?
Za pripravo študije so raziskovalci opravili 60 ur pogovorov z ljudmi, ki vodijo globalne dobavne verige – direktorji nabave, vodje trajnosti, finančni direktorji, pa tudi predstavniki sindikatov in nevladnih organizacij. Tisto, kar so odkrili, je bilo presenetljivo dosledno.
Skoraj 80 odstotkov jih je priznalo, da zdravje delavcev v dobavnih verigah pomeni tveganje za poslovanje. Toda le tretjina to obravnava kot strateško vprašanje. Za preostale je to upravna obveznost, nekaj, kar se enkrat na leto opravi z revizijo in pozabi.
Eden od sogovornikov je to opisal jedrnato: “To vprašanje je kot sirota znotraj podjetja. Ne pripada nikamor. Preveč je tehnično za trajnost, preveč strateško za kadre, preveč zapleteno za nabavo.”
Cena, ki jo plačujemo
Številke, ki jih študija navaja, delujejo otreščujoče. Samo toplotni stres stane svetovno gospodarstvo 100 milijard dolarjev na leto. Do leta 2050 se bo ta znesek povečal petkrat. V Ameriki je toplotni stres pri zaposlenih leta 2021 povzročil izgubo 2,5 milijarde delovnih ur – skoraj 40 odstotkov več kot pred tridesetimi leti.
Toda problem ni le v vročini. Mednarodna organizacija dela ocenjuje, da je skoraj 2,4 milijarde ljudi, 70 odstotkov globalne delovne sile, izpostavljeno neki vrsti tveganja: poplavam, vročinskim valom, slabemu zraku, pomanjkanju vode. In vse to doživljajo prav tisti zaposleni v tovarnah, ki izdelujejo telefone, ki jih uporabljamo, avtomobile, ki jih vozimo, oblačila, ki jih nosimo.
Globalni stroški podnebnih tveganj za zdravje delavcev
| Tveganje | Trenutni letni strošek | Napoved za leto 2050 | Regija z največjim vplivom |
|---|---|---|---|
| Toplotni stres | 100 milijard USD | 500 milijard USD (petkratno povečanje) | Južna Azija, jugovzhodna Azija, podsaharska Afrika |
| Izgubljene delovne ure (ZDA, 2021) | 2,5 milijarde ur | Napoved podvojitve | Gradbeništvo, kmetijstvo, zunanji sektorji |
| Izpostavljenost globalne delovne sile podnebnim nevarnostim | 2,4 milijarde delavcev (70 % globalne delovne sile) | Rast s poslabševanjem podnebnih razmer | Globalno, osredotočeno v državah v razvoju |
Vir: Svetovni gospodarski forum, Mercer Marsh Benefits, 13. november 2025
Zemljevid, ki ga nihče ni naredil
Marsh, eno največjih svetovnih podjetij za upravljanje tveganj, je pred kratkim razvil novo platformo za spremljanje tveganj v dobavnih verigah. Namesto da bi samo kartiral tovarne in transportne poti, se je odločil kartirati tudi ljudi. Rezultati so bili slabši od pričakovanih.
V tehnološkem sektorju so analizirali dobavne verige nekaj velikih podjetij. Identificirali so skoraj 15.000 lokacij dobaviteljev na Tajskem, v Maleziji in Vietnamu. Od tega je 7.000 v conah visokega tveganja za poplave. Ko voda pride, proizvodnja zastane za pet do sedem tednov.
V avtomobilski industriji je situacija podobna: od 5.000 kartiranih lokacij jih je tri četrtine na območjih, kjer so temperature že prestopile meje varnosti za delo na prostem.
Geografska tveganja v dobavnih verigah
| Industrija | Regija | Število lokacij | Ključno tveganje | Izpostavljenost | Trajanje zastoja |
|---|---|---|---|---|---|
| Tehnologija | Tajska, Malezija, Vietnam | 15.000 | Rečne poplave | 7.000 lokacij | 5–7 tednov |
| Tehnologija | Tajska, Malezija, Vietnam | 15.000 | Obalne poplave | 1.000 lokacij | Do več mesecev |
| Avtomobilska | Tajska, Malezija, Vietnam | 5.000 | Ekstremne vročine | 74 % (3.700 lokacij) | Zmanjšanje produktivnosti |
Vir: Marsh Sentrisk, analiza dobavnih verig 2025
Čeprav se zdi, da se vse to dogaja le na eksotičnih destinacijah, je problem skupen. To so tovarne, ki delajo za Apple, Samsung, Volkswagen, Toyoto… Za EU in slovenske dobavitelje, ki poslujejo s temi podjetji, študija nosi jasno sporočilo: če ne veste, kje so vaši delavci in čemu so izpostavljeni, vas bo o tem kmalu vprašal nekdo drug.
Evropska zgodba
Za podjetja v Sloveniji je ta tema že nujna. Evropska unija je lani sprejela dve ključni direktivi – CSRD in CSDDD – ki zahtevata podrobno poročanje o vplivu podjetja skozi celotno dobavno verigo. To vključuje tudi zdravje delavcev. In to ni priporočilo, temveč zakon.
“Regulativa je postala močno gonilo,” pravi Glyn Richards iz Bupe, britanskega zdravstvenega podjetja. “Toda vprašanje ni le, kako se uskladiti. Vprašanje je, kako to izkoristiti.”
Problem je, da večina podjetij, tudi v Evropi, ne ve, koliko so izpostavljena. Ko jih vprašate, kako spremljajo zdravje delavcev pri dobaviteljih v Vietnamu ali Bangladešu, vam večina lahko pokaže le papirje z revizije. Toda ko so ti isti delavci lani poleti morali delati pri 42 stopinjah brez klimatske naprave, tega nihče ni vedel, dokler proizvodnja ni zastala.
Slovenska podjetja, manjša in bolj prilagodljiva od svojih zahodnoevropskih konkurentov, imajo edinstveno priložnost. Regija jugovzhodne Evrope še vedno zaostaja za ravnijo integracije ESG standardov, ki je običajna v Nemčiji ali Skandinaviji. To pomeni, da je tu prostor za hitro pozicioniranje. Podjetja, ki proaktivno kartirajo tveganja in transparentno poročajo, lahko postanejo prednostna izbira za zahodnoevropske kupce, ki iščejo zanesljive partnerje.
Posel, ki se obrestuje
Najpomembnejši del študije je morda tudi najpreprostejši: skrb za delavce se obrestuje.
Better Work, skupni program Mednarodne organizacije dela in Mednarodne finančne korporacije, je štiri leta spremljal tovarne oblačil v Vietnamu. Tiste, ki so vlagale v boljše delovne pogoje, zdravstvene programe in varnost, so dobičkonosnost povečale v povprečju za 25 odstotkov.
Levi Strauss je dosegel podobne rezultate. Njihov program Worker Well-being zajema več kot sto tovarn v 14 državah. Dobavitelji, ki so sodelovali, so dosegli do štirikratni donos naložbe.
“Če vpliva na prihodke in ne le na stroške, dobite pozornost finančnega direktorja,” pravi dr. Paul Litchfield iz Compass Group.
Problem je, da večina podjetij ne gleda dlje od trimesečnega poročila. Naložba v zdravje delavcev pri dobaviteljih stane zdaj, rezultate pa prinaša šele čez leto ali dve. To je težko uveljavljati, kadar je v ospredju cena in kratkoročna marža.
Toda prav ta kratkoročni pristop, kaže študija Svetovnega gospodarskega foruma, postaja dolgoročna šibkost. Ko se namreč proizvodnja ustavi zaradi vročine, poplave ali epidemije, so izgube daleč večje od vseh prihrankov pri “stroških dela”.
Rešitve, ki delujejo
Študija ne ponuja le diagnoze. Kaže tudi, kaj že deluje.
UNICEF je razvil program, ki združuje zavarovanje z zdravstveno podporo. Ko ciklon ali poplava prizadeneta regijo, gredo avtomatska izplačila neposredno lokalnim bolnišnicam in klinikam – brez birokracije, brez čakanja. Do lanskega leta je program pokrival 13,5 milijona ljudi v osmih državah.
V Indiji Rockefeller Foundation preizkuša program, ki izplačuje nadomestila ženskam v neformalnem sektorju, ko vročine postanejo nevarne za delo. V Bangladešu Praava Health ponuja zdravstveno oskrbo z mesečno naročnino – model, ki je od ustanovitve leta 2018 postregel skoraj milijon ljudi.
Tisto, kar je skupno vsem tem programom: ne zanašajo se na donacije. Temeljijo na modelu, ki se samovzdržuje in je zasnovan za trajanje.
Lekcija, ki je ne smemo pozabiti
Orkan Helene je lani ponovno zaprl Baxterjevo tovarno, kar je ponovno povzročilo pomanjkanje zdravil. Škoda, ki jo je orkan povzročil le nekaj let prej, ni spodbudila nikogar, da bi poskušal rešiti problem. Morda zato, ker to res ni preprosto. Ni stvar premestitve proizvodnje ali cenejših dobaviteljev. Zahteva spremembo načina razmišljanja – z dobavnih verig kot nizov transakcij na sisteme, ki so odvisni od ljudi. Od njihovega zdravja. Od njihove varnosti. Od možnosti, da pridejo na delo.
Z novimi direktivami EU, z vlagatelji, ki zahtevajo podatke, s kupci, ki sprašujejo, od kod prihajajo izdelki – vprašanje ni več “ali”, ampak “kdaj”.
Naslednja poplava, naslednji vročinski val, naslednja kriza – bodo prišli. In ko pridejo, bodo preživela tista podjetja, ki so vlagala v odpornost ljudi, ne le v infrastrukturo.
