Napoved ministra za delo Luke Mesca, da bi se minimalna plača letos zvišala na 1000 evrov neto, je v gospodarstvu sprožila val odzivov. Med glasnejšimi je tudi Trgovinska zbornica Slovenije, ki opozarja, da je bil predlog pripravljen mimo socialnega dialoga in brez celovite presoje posledic za podjetja, zaposlene in javne finance. Po oceni zbornice bi lahko takšen dvig v trenutnih razmerah dodatno poslabšal konkurenčnost slovenskega gospodarstva in pospešil prenos stroškov v cene.
V TZS poudarjajo, da razumejo pomen ohranjanja kupne moči zaposlenih in socialno vlogo minimalne plače, vendar menijo, da mora biti njena rast predvidljiva, utemeljena na objektivnih podatkih in predvsem dogovorjena s socialnimi partnerji. Napoved zvišanja na 1000 evrov neto je bila po njihovem mnenju preuranjena in ne upošteva širše gospodarske slike.
Odločanje brez socialnega dialoga
Osrednji očitek zbornice je, da je minister Luka Mesec predlog predstavil brez predhodnega usklajevanja z delodajalci in sindikati. V času, ko je gospodarska rast šibka in so podjetja pod pritiskom višjih stroškov energije, dela in financiranja, takšen pristop po mnenju TZS ni racionalen. Odločitve o minimalni plači imajo namreč sistemske učinke, ki presegajo okvir posamezne panoge.
Zbornica opozarja, da podjetja v trgovini in širšem gospodarstvu nimajo več manevrskega prostora. Rezerv, s katerimi bi lahko absorbirala dodatne stroške dela, je malo ali nič, zato bi se večina bremena neizogibno prelila v višje cene blaga in storitev. To bi po njihovem mnenju še okrepilo odliv kupne moči v tujino in zmanjšalo konkurenčnost domačih podjetij, zlasti ob odprtih mejah in močnem čezmejnem nakupovanju.
Pritisk na celotno plačno strukturo
V TZS poudarjajo, da minimalna plača ne vpliva le na prejemnike najnižjih plač. Vsak izrazit dvig avtomatično povzroči pritisk na celotno plačno lestvico, saj morajo delodajalci preprečiti uravnilovko in ohraniti razmerja med plačami. To pomeni dodatne stroške tudi za zaposlene, ki že prejemajo plače nad minimalno, kar še povečuje obremenitev podjetij.
Takšen učinek se po opozorilih zbornice ne ustavi v zasebnem sektorju. Dvig minimalne plače se posredno prenese tudi v javni sektor, kjer vpliva na plačne razrede in s tem na proračunske izdatke. V času, ko je državni proračun že obremenjen z visokim primanjkljajem, bi to lahko pomenilo dodatno fiskalno tveganje.
Javne finance in širši gospodarski okvir
TZS ob tem spomni, da so se stroški dela v državnem proračunu lani povečali za približno 600 milijonov evrov oziroma za več kot 14 odstotkov. Za letos je že pred upoštevanjem učinkov morebitnega dviga minimalne plače napovedan proračunski primanjkljaj v višini okoli 2,1 milijarde evrov. V takšnih razmerah bi morali biti odločevalci po mnenju zbornice še posebej previdni pri sprejemanju ukrepov, ki dolgoročno povečujejo fiksne izdatke države.
Zbornica se pri tem sklicuje tudi na izjave predsednika vlade Robert Golob, da bi bilo treba najprej sistemsko urediti način določanja minimalne plače. Trenutni sistem, ki temelji na izračunu minimalnih življenjskih stroškov, je po njihovem mnenju zaradi metodoloških sprememb postal manj predvidljiv in lahko vodi do večjih nihanj.
Ena od ključnih zahtev TZS je, da se višina minimalne plače določi dovolj zgodaj, vsaj jeseni za naslednje koledarsko leto. Podjetja morajo namreč stroške dela vključiti v poslovne načrte, pogodbe in cenike. Sedanja praksa, ko je končna odločitev znana šele januarja, po mnenju zbornice onemogoča resno načrtovanje.
Preberite več:
Kot primer navajajo Hrvaško, kjer je minimalna plača določena vnaprej. Tam je lani znašala 970 evrov bruto, za letos pa 1050 evrov bruto. Po mnenju TZS takšna ureditev daje podjetjem več predvidljivosti, četudi so zneski primerljivi ali celo višji. Trgovinska zbornica ne zavrača razprave o višini minimalne plače, vendar poudarja, da mora ta temeljiti na dialogu in realnih gospodarskih zmožnostih.
