Turčija in njenih 38 odstotkov kot dobra novica

Ko je turška centralna banka prejšnji četrtek znižala ključno obrestno mero s 39,5 na 38 odstotkov, so trgi oddihnili, poroča Bloomberg. Četrto zaporedno znižanje letos. Analitiki so govorili o uspehu. Kjerkoli drugje bi 38-odstotna obrestna mera pomenila katastrofo. V Turčiji pomeni, da gre končno na bolje.

Turčija ima 85 milijonov prebivalcev, 17. največje gospodarstvo na svetu in sedež v G20. Ima tudi inflacijo kot življenjsko stalnico, podjetja, ki množično bankrotirajo, in srednji razred, ki se topi hitreje kot prihranki na bančnih računih.

Uradna inflacija je po podatkih TürkStat novembra padla na 31,1 odstotka – najnižje od novembra 2021. Neodvisni ekonomisti iz skupine ENAG, ki že leta merijo cene mimo državne statistike, pravijo, da je prava številka skoraj dvakrat višja: okrog 57 odstotkov. Za družino v Istanbulu to pomeni, da minimalna plača 22.104 lir (približno 630 evrov) ne pokrije niti najemnine v predmestju.

Istanbulska agencija za načrtovanje je izračunala: štiričlanska družina potrebuje 91.722 lir na mesec. Minimalna plača je 22.104 lir. Stanovanje v centru stane 15.000 do 30.000 lir. Mladi, ki so pred desetimi leti kupovali stanovanja, danes živijo s sostanovalci kot študentje.

Podjetja propadajo še hitreje. Po podatkih turškega gospodarskega združenja TOBB je v petih mesecih leta 2025 za stečajno zaščito zaprosilo 2.235 firm – več kot v celotnem 2023. Vrata je zaprlo 49.097 malih trgovin. Tristo petindvajset na dan. Slaba posojila v bankah so junija narasla na 425 milijard lir, 48 odstotkov več kot ob novem letu.

Ekonomist Erol Taşdelen pravi, da je 18 odstotkov velikih turških podjetij danes zombijev – pokrivajo obresti, glavnice pa ne zmorejo več. Preživijo z refinanciranjem.

Kako so prišli sem? Turčija je leta vztrajala pri nizkih obrestnih merah, čeprav je ekonomska stroka trdila nasprotno. Med 2018 in 2023 se je zamenjalo pet guvernerjev centralne banke.

Maja 2023 je prišel preobrat. Za finančnega ministra je bil imenovan Mehmet Şimşek, nekdanji človek iz Merrill Lyncha. Za guvernerko Hafize Gaye Erkan iz Goldman Sachsa. Konec “erdoganomike”.

Şimşek je obrestno mero dvignil s 8,5 na 50 odstotkov. Pustil je liro, da pade. Inflacija, ki je maja 2024 dosegla 75 odstotkov, je začela upadati. Tuji vlagatelji so se vrnili. Rezerve so rasle.

Potem je prišel marec. Tržna turbulenca je sprožila beg kapitala. Lira je v nekaj urah izgubila deset odstotkov. Centralna banka je po poročanju Financial Times zapravila 12 milijard dolarjev rezerv. Aprila je morala obrestno mero dvigniti nazaj na 46 odstotkov.

“To ni več statistika, to je industrijski razpad,” je za BirGün povedal ekonomist iz Denizlija, starega tekstilnega središča. V industrijskih conah se kopičijo prazne hale. Brezposelnost med mladimi presega 20 odstotkov.

Ayşe iz Ankare je deset let pekla kruh. Zdaj ne več. “Zakaj bi pekla, če denar v banki prinaša več kot pekarna? Bankrot je bil neizogiben.”

Alternative ni. “Če bi se Turčija vrnila k neortodoksni politiki, bi kriza sledila takoj,” je za portal AGBI ocenil Timothy Ash iz BlueBay Asset Management. Şimşek ostaja. Manevrskega prostora ni veliko.

Svetovna banka napoveduje 3,1-odstotno rast in inflacijo pri 29 odstotkih do konca leta. A napoved predpostavlja stabilnost. Marca se je izkazalo, kako krhka je ta predpostavka.

V predmestju Istanbula mlada družina sešteva: najemnina 25.000, hrana 15.000, prevoz 3.000, šola 8.000. Skupaj 51.000 lir. Oba starša delata za minimalno plačo: 44.000 lir. Razlika ni računska napaka. Je Turčija leta 2025.