V osmih slovenskih občinah je povprečna plača komaj 400 evrov nad minimalcem

Slovenija ima od januarja novo minimalno plačo. Minister za delo Luka Mesec jo je zvišal za 16 odstotkov na 1.482 evrov bruto oziroma tisoč evrov neto, s čimer je prvič v zgodovini presegla prag tveganja revščine. Premier Golob je odločitev označil za ponos države.

Medtem ko v Ljubljani razpravljajo o tem, ali je dvig pravičen ali škodljiv, se v pomurskih in koroških vaseh ljudje sprašujejo, ali bodo sploh še imeli kam hoditi na delo.

Podatki Statističnega urada za november 2025 razkrivajo, da v osmih slovenskih občinah povprečna bruto plača ne dosega niti 1.930 evrov, kar je zgolj 400 evrov več od nove minimalne plače. V teh krajih ni podjetij, ki bi plačevala več, ni alternativ, ni možnosti izbire.

Mislinja: 4.560 duš med Pohorjem in pozabo

Na dnu lestvice je Mislinja, občina v Mislinjski dolini na severnem robu države, kjer živi 4.560 ljudi, razpršenih po enajstih vaseh od Dovž do Završ. Gostota poseljenosti znaša 41 prebivalcev na kvadratni kilometer, manj kot polovica slovenskega povprečja.

Povprečna bruto plača v Mislinji znaša 1.879 evrov, kar je 27 odstotkov pod državnim povprečjem in le 1,47-krat več od novega minimalca.

Mislinja je bila nekoč industrijski kraj, v 18. in 19. stoletju so tu delovali plavži za predelavo železove rude, steklarna in obsežni furmanski obrati, električna železnica pa je povezovala dolino z zunanjim svetom. Danes od vsega tega ni ostalo nič razen imen zaselkov: Plavž, Glažuta. Večina delovno aktivnih se vsako jutro odpravi v sosednji Velenje ali Slovenj Gradec, kjer služijo v kovinski industriji ali javnem sektorju za plače, ki komaj presegajo minimum.

Pomurje: tam, kjer se Slovenija končuje

Šest od osmih občin z najnižjimi plačami leži v Pomurju. Pomurska statistična regija je po vseh kazalnikih najslabše razvita v državi, z najvišjo povprečno starostjo prebivalstva, ki znaša 46,6 leta, z najnižjim naravnim prirastom in najvišjo stopnjo brezposelnosti.

Velika Polana ima 1.390 prebivalcev in povprečno plačo 1.882 evrov. V Kuzmi, Šalovcih in Turnišču zgodba ni drugačna. V Veliki Polani na vsakih sto otrok pride 222 starostnikov. Mladi odhajajo v Maribor, v Ljubljano, v tujino, starejši ostajajo v hišah, ki so jih gradili njihovi starši.

Te občine živijo od kmetijstva, ki že dolgo ni več donosno, in od zaposlitev v sosednjih večjih krajih, kamor se ljudje vozijo tudi po uro in pol v eno smer. Murska Sobota, ki bi morala biti regionalno središče, sama izgublja prebivalce z vsakim letom.

Cerkno: ko smučišče ne reši kraja

Med osmimi občinami z najnižjimi plačami izstopa Cerkno, saj ne leži niti na Koroškem niti v Pomurju. Ta občina s 4.500 prebivalci se razprostira na prehodu med alpskim in primorskim svetom, v ozkih dolinah porečja Idrijce, kjer so pobočja strma in dostopnost že od nekdaj razvojni problem.

Cerkno je poznano po smučišču in po partizanski bolnici Franja, a turizem sam ne more preživeti kraja. Povprečna plača znaša 1.893 evrov, skoraj četrtino manj od državnega povprečja. Glavnina delavcev se vozi v sosednjo Idrijo, Tolmin ali še dlje, v Novo Gorico, kar pomeni ure na cesti pred delom in ure na cesti po njem.

V občini je več kot polovica od tridesetih naselij takih, ki štejejo manj kot sto prebivalcev. Odseljevanje se nadaljuje že desetletja, najprej proti Gorici, zdaj tudi proti Ljubljani.

Ljubljana razpravlja, podeželje posluša

Sindikati dvig pozdravljajo kot zmago delavcev. Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Andrej Zorko poudarja, da nova minimalna plača prvič presega prag revščine, in opozarja, da bi bila, če bi življenjske stroške izračunavali pogosteje, že danes še višja. Delodajalcem sporoča, naj se zavedajo, da je treba delavce ustrezno plačati, sicer bodo odšli tja, kjer bo njihovo delo cenjeno.

Anketa Gospodarske zbornice med podjetji kovinske industrije je pokazala, da jih 79 odstotkov pričakuje upad prodaje, polovica razmišlja o selitvi proizvodnje v tujino, 70 odstotkov pa napoveduje zmanjšanje delovnih mest. Glavni izvršni direktor GZS Mitja Gorenšček je dvig označil za predvolilno potezo in spomnil, da je Slovenija lani zaradi selitev izgubila 7.500 delovnih mest, še preden je novi dvig stopil v veljavo.

Premier Golob je kritike zavrnil z besedami, da gospodarstvo ob vsaki priložnosti, ko mora del dobičkov deliti z zaposlenimi, uporabi isto retoriko o propadu.

Za občine, kot sta Hodoš s proračunom 650.000 evrov letno ali Mislinja, kjer ni podjetij kovinske industrije, ki bi se lahko kam preselila, ta razprava nima smisla. Tu ni dileme med dobičkom lastnikov in plačami delavcev, tu je samo vprašanje, ali bodo ljudje sploh še imeli kam hoditi na delo.

Slovenija dveh povprečij

Podatki Statističnega urada kažejo, da v 196 od 211 občin povprečna plača ne dosega državnega povprečja. Le 15 občin, kar je sedem odstotkov, presega nacionalno povprečje. Razlika med Mengšem s 4.159 evrov in Mislinjo z 1.879 evrov znaša 2.280 evrov.

Državno povprečje, na katero se sklicujejo politiki in ekonomisti, je statistična fikcija. Za človeka v Mengšu je to podcenjevanje realnosti, za človeka v Mislinji nedosegljiva abstrakcija.

Ko minister Mesec govori o koncu revščine zaposlenih, ima prav, a samo za tiste, ki delo sploh imajo. Za občine, kjer povprečna plača komaj preseže nov minimalec, ostaja vprašanje, ki ga v Ljubljani nihče ne postavlja: kdo bo tam sploh še zaposloval.