Anketa med več kot tisoč podjetji, ki jo je objavil Handelsblatt na podlagi podatkov DZ Bank, največje nemške zadružne banke, potrjuje, kar nazorno izrisujejo sveže številke nemške trgovinske bilance: 53 odstotkov srednjih podjetij namerava prodajo v večji meri usmeriti na domači trg. Enako velik delež že išče dobavitelje v Evropi namesto čez Atlantik, 51 odstotkov pa jih nabavo preusmerja k nemškim partnerjem.
Podatki nemškega zveznega statističnega urada, objavljeni v petek, dajejo tej premiki konkreten okvir. Nemški izvoz v ZDA je lani upadel za 9,3 odstotka na 147 milijard evrov. Trgovinski presežek z Washingtonom, ki je leta 2024 dosegel rekordnih 71,4 milijarde evrov in bil eden od sprožilcev Trumpove carinske ofenzive, se je skrčil na štiriletno dno. Skupni nemški trgovinski presežek je znašal 200,4 milijarde evrov, kar je približno 40 milijard manj kot leto prej.
Na prvi pogled Mittelstand carinskega udarca ni občutil tako hudo, kot se je bal. Le 12 odstotkov anketiranih podjetij poroča o neposrednih učinkih na poslovanje, kar je manj od 15 odstotkov, kolikor jih je tovrstne posledice pričakovalo pred letom. A navidezna blagost je varljiva. Posredni učinki, od višjih cen surovin do padca naročil in motenj v dobavnih verigah, zadevajo neprimerno večji krog. Kar 56 odstotkov anketiranih čuti posledice prek svojih kupcev ali dobaviteljev. Le 44 odstotkov jih trdi, da Trumpovih carin ne občuti nikjer.
Najhuje je v panogah, ki so tradicionalno gonilna sila nemškega izvoza. Po anketi DZ Bank so nadpovprečno prizadeta podjetja iz elektroindustrije, avtomobilske panoge, kemijske industrije in strojegradnje. Samo avtomobili in avtodeli so leta 2024 predstavljali skoraj 30 odstotkov nemškega izvoza v ZDA, kar po oceni poslovnega portala USImportData znaša več kot 45 milijard dolarjev. Uvedba 15- do 20-odstotnih carin neposredno zadeva BMW, Mercedes-Benz in Volkswagen, ki so že prej poslovali z nizkimi maržami na ameriškem trgu. Prodaja v ZDA podpira 1,2 milijona delovnih mest v Nemčiji, kar po podatkih varšavskega analitičnega centra OSW predstavlja deset odstotkov vseh z izvozom povezanih zaposlitev.
Premik na domači trg pa ni zgolj carinska reakcija. Je tudi rezultat dveh zaporednih let recesije, iz katere se je Nemčija komaj izvlekla. Po prvih izračunih Destatis je BDP lani zrasel za skromnih 0,2 odstotka, a poganjala ga je izključno potrošnja gospodinjstev in države. Izvoz je padel tretje leto zapored, naložbe v opremo so se zmanjšale za 2,3 odstotka, gradbene naložbe pa so upadle peto leto zapored. Predsednica zveznega statističnega urada Ruth Brand je ob objavi rezultatov dejala, da je nemški izvoz naletel na močan protiveter zaradi ameriških carin, apreciacije evra in okrepljene kitajske konkurence.
Industrijska proizvodnja je junija lani zdrsnila na najnižjo raven od maja 2020, tovarniški output pa je decembra presenetljivo upadel za 1,9 odstotka. Po podatkih bonitetne agencije Creditreform je v letu 2025 za insolvenco zaprosilo 23.900 podjetij, 8,3 odstotka več kot leto prej in največ v zadnjem desetletju. Upniki so utrpeli 57 milijard evrov izgub, delo pa je izgubilo 285.000 zaposlenih. Patrik-Ludwig Hantzsch, vodja ekonomskih raziskav pri Creditreformu, je pojasnil, da so mnoga podjetja močno zadolžena, težko pridobivajo nova posojila in se borijo s strukturnimi bremeni, od cen energije do regulacije. Po analizi nemškega finančnega regulatorja BaFin je bilo v letu 2024 že 1,9 odstotka posojil hranilnic in 2,2 odstotka posojil zadružnih bank nedonosnih, skupaj za 36,5 milijarde evrov, kar je četrtino več kot leto prej. Ker se Mittelstand financira pretežno prek teh dveh stebrov, je kreditni primež opazen.
Posebej ranljivi so avtomobilski dobavitelji. Samo od leta 2020 je po podatkih Creditreforma v insolvenco zdrsnilo 155 dobaviteljev, od tega 19 v prvi polovici lanskega leta. Neposredno je bilo prizadetih 43.000 zaposlenih. Poslovni model številnih dobaviteljev, vezanih na motorje z notranjim zgorevanjem, po oceni analitikov preprosto ni več vzdržen, medtem ko je prehod na elektromobilnost počasnejši in dražji, kot je industrija pričakovala.
Nemška politika medtem vidi razloge za previdni optimizem. Kancler Friedrich Merz je v začetku januarja v pismu koalicijskim poslancem, ki ga je objavil ZDF, priznal, da je položaj nemškega gospodarstva v nekaterih segmentih zelo kritičen, a da lahko večino problemov Nemčija reši sama. Nemški parlament je lani odobril 500 milijard evrov vreden sklad za infrastrukturo in podnebne naložbe ter sprostil fiskalna pravila za obrambne izdatke nad enim odstotkom BDP. Zadnje četrtletje lanskega leta je prineslo 0,3-odstotno četrtletno rast, najkrepkejšo v treh četrtletjih. Industrijska naročila so tri zaporedne mesece naraščala.
A obeti so negotovi. Nemška vlada za letos napoveduje enoodstotno rast BDP, Goldman Sachs pričakuje 1,1 odstotka, Bundesbank je bolj zadržana z oceno 0,7 odstotka. Ekonomist ING Carsten Brzeski je ob objavi lanskih podatkov ocenil, da je nemška industrija na začetku cikličnega okrevanja, a dodal, da so težave nemškega gospodarstva globoko zakoreninjene, pogosto strukturne in v veliki meri lastne, z izjemo kitajskega izziva. Brzeski opozarja, da se Nemčija za razliko od obdobja pred dvema desetletjema, ko je veljala za bolnika Evrope, tokrat sooča z izzivom, ki zahteva skoraj popolno preobrazbo, od debirokratizacije in digitalizacije javne uprave do upravljanja finančnih bremen staranja prebivalstva.
Anketa DZ Bank ob tem nakazuje, da se Mittelstand ne zapira le za domače meje. Zanimanje za poslovanje z ameriškimi partnerji opazno upada, v ospredje pa se prebijajo zahodna Evropa, srednja in vzhodna Evropa ter Indija. A 41 odstotkov podjetij meni, da domača preusmeritev ne bo zadostovala za zmanjšanje odvisnosti od velikih trgov, kot sta ZDA in Kitajska.
Če se torej 53 odstotkov nemških srednjih podjetij obrača domov v gospodarstvu, ki po šestih letih stagnacije komaj raste, ostaja odprto, koliko prostora za rast domači trg sploh ponuja. Goldman Sachs v svoji januarski analizi ugotavlja, da bo polovica letošnje rasti verjetno posledica fiskalne ekspanzije, ne pa povečanega izvoza. Za državo, ki je desetletja gradila blaginjo na izvozu, je to premik, kakršnega nihče pred petimi leti ni pričakoval.
