ZDA so z aretacijo Madura prevzele nadzor nad venezuelsko nafto. A del teh sodov je Caracas dolžan Kitajski. Spor med velesilama lahko ustavi globalna pogajanja o dolgovih držav v razvoju.
Tankerji z venezuelsko nafto so do začetka januarja pluli proti kitajskim pristaniščem kot del neobičajnega dogovora: Caracas je dolg Pekingu odplačeval v sodih, ne v dolarjih. Potem so Američani aretirali Nicolása Madura. Zdaj nafto prodaja Washington — in za pošiljanje denarja Kitajski se ne meni.
Od 150 milijard dolarjev venezuelskega zunanjega dolga odpade na Kitajsko med 10 in 15 milijard. Za primerjavo: to je približno toliko, kot znaša celoten slovenski državni proračun. In ta dolg je bil vezan na nafto, ki jo zdaj nadzorujejo ZDA.
“Tudi v najboljših okoliščinah bi bilo to zamotano — razpletati, kje vsi ti upniki stojijo v kreditni hierarhiji,” je za Reuters povedal Christopher Hodge, glavni ekonomist pri Natixisu in nekdanji uradnik ameriškega finančnega ministrstva. “Amerika zdaj nadzoruje vse finančne tokove v državo in iz nje. Nekaj takega še nisem videl.”
Washington pravi, da bo prihodke od venezuelske nafte usmeril na račun v Katarju. Od tam bi moral pošiljati sredstva Kitajski za servisiranje dolga. A to se ne bo zgodilo, so jasno povedali v Beli hiši. Kitajska lahko še naprej kupuje venezuelsko nafto, vendar ne po cenah, po katerih jo je kupovala doslej.
Zakaj sploh nafta za dolg
Sodelovanje med Caracasom in Pekingom sega v leto 2007, ko je Hugo Chávez začel najemati kitajska posojila za infrastrukturo in naftne projekte. Do leta 2018 so kitajski državni upniki Venezueli odobrili posojila v vrednosti 106 milijard dolarjev — Venezuela je bila četrta največja prejemnica kitajskih posojil na svetu.
Posebnost teh posojil: odplačevala so se z nafto, ne z gotovino. Ko so leta 2019 ameriške sankcije zadušile venezuelsko gospodarstvo, je Kitajska pristala na moratorij. Od takrat je Venezuela dolg servisirala izključno s tankerji.
Po internih dokumentih venezuelske državne naftne družbe PDVSA je izvoz na Kitajsko znašal 642.000 sodov dnevno. Le manjši del je šel za odplačevanje dolga — sicer bi bil ta že zdavnaj poravnan.
Poleg posojil ima Kitajska v Venezueli še druge interese. Državni družbi CNPC in Sinopec imata pravico do 4,4 milijarde sodov naftnih rezerv — več kot katera koli druga tuja država. Sinovensa, skupni podvig CNPC in PDVSA, črpa približno 110.000 sodov dnevno. Kaj bo z njimi, nihče ne ve.
Strup za globalna pogajanja
Tu pa zgodba postane zanimiva za ves svet, ne le za Caracas. Kitajska je danes največji dvostranski posojilodajalec državam v razvoju. Brez nje ne gre noben resen dogovor o prestrukturiranju dolga. V zadnjih letih je Peking prek platforme Common Framework sodeloval pri reševanju dolgov Gane, Zambije in Etiopije. Počasi, nerodno, a sodeloval je.
Lee Buchheit, odvetnik, ki je v štiridesetih letih vodil prestrukturiranja Iraka, Grčije in še dvajsetih držav, vidi nevarnost: “Kitajska ima očiten vzvod — zavrniti sodelovanje pri prihodnjih prestrukturiranjih, dokler ne bo menila, da je bila v Venezueli obravnavana pošteno.”
Precedens iz Zambije daje slutiti, kaj to pomeni. Kitajska je bila tam ključni upnik. Proces se je vlekel leta. Mednarodni denarni sklad je čakal. Država je trpela. In Zambija je bila razmeroma preprost primer.
Venezuela je nekaj drugega. Večje politične stave, bolj zamegljene terjatve, več premoženja izpostavljenega sodiščem — in upnik, ki bo težko “sprejel” izgube, ki jih je povzročila ameriška vojaška akcija, ne venezuelska politika.
Jean-Charles Sambor iz TT International, ki drži venezuelske obveznice, ocenjuje, da utegne dolgotrajni spor držati Venezuelo “v zelo težkem položaju še leta”. Manj denarja za Venezuelo pomeni manj denarja za vse upnike — tudi za imetnike obveznic, ki čakajo od leta 2017.
Peking nima veliko možnosti za takojšnje ukrepanje. Države praviloma ne tožijo drugih držav zaradi posojil. Ostaja mu diplomacija — in zavlačevanje pri vseh prihodnjih pogajanjih, kjer ga bodo potrebovali.
Kitajska je pozvala svoje banke, naj poročajo o izpostavljenosti do Venezuele in okrepijo spremljanje tveganj. Trump naj bi Peking obiskal aprila. Ali bo Venezuela tema pogovorov ali le stranska opomba, bo pokazalo, koliko je Washingtonu sploh mar za globalno dolžniško arhitekturo.
En odgovor
Nafta za dolg. Kreativno, dokler ne pride tretja sila in vse zaseže.