V Berlinu se je na enem mestu zbralo 80 ministrov in visokih predstavnikov, pristojnih za kmetijstvo. Letošnji Globalni forum za prehrano in kmetijstvo, ki je potekal v okviru sejma Zeleni teden, je z naslovom “Voda. Žetev. Naša prihodnost.” jasno pokazal, da se razprava o prihodnosti hrane pomika stran od klasičnih subvencij in pridelkov, proti vprašanju virov, predvsem vode.
V razpravah je postalo očitno, da prehranska varnost v 21. stoletju ni več predvsem vprašanje količine obdelovalnih površin ali tehnološke razvitosti, temveč zanesljivega dostopa do vode. Podnebne spremembe, pogostejše suše, ekstremni vremenski dogodki in geopolitične napetosti so vodo iz naravnega samoumevnega vira spremenili v strateški dejavnik. Če vode ni ali je njena raba neučinkovita, tudi najbolj ambiciozne kmetijske politike ostanejo brez učinka.
Slovenijo je na forumu zastopala državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Maša Žagar, ki je v razpravah poudarila vlogo kmetijstva kot ključnega sektorja za zagotavljanje hrane in hkrati kot pomembnega partnerja pri oblikovanju celostnih politik upravljanja voda. Sporočilo ni bilo presenetljivo, je pa bilo v aktualnem kontekstu pomenljivo. Brez usklajenega upravljanja vodnih virov kmetijstvo ne more ostati stabilno, kaj šele konkurenčno.
Posebnost Slovenije v tej razpravi je ta, da velja za vodno razmeroma bogato državo, hkrati pa ima razdrobljeno kmetijsko strukturo, omejene namakalne sisteme in visoko odvisnost od uvoza hrane. V evropskem prostoru, kjer se razlike med severom in jugom glede dostopnosti vode povečujejo, bi to lahko bila primerjalna prednost. A zgolj potencial sam po sebi ne pomeni nič, če ni podprt z jasno strategijo upravljanja voda v kmetijstvu, dolgoročnimi naložbami in prilagajanjem praks na terenu.
Forum je bolj kot odgovor ponudil ogledalo
Države so se strinjale, da sta vodna in prehranska varnost neločljivo povezani in da brez okrepljenega mednarodnega sodelovanja ne bo trajnih rešitev. To potrjuje tudi skupna izjava, sprejeta ob koncu konference, ki poudarja potrebo po usklajenem globalnem ukrepanju, trajnostnih naložbah in krepitvi odpornosti prehranskih sistemov. Hkrati dokument predstavlja podporo pripravam na Konferenco Združenih narodov o vodi, predvideno za leto 2026, kar kaže, da se tema pomika vse višje na mednarodni politični agendi.
Pomemben del razprav se je dotaknil tudi širšega evropskega konteksta. Na ministrski konferenci Stalne delovne skupine za regionalni razvoj podeželja v jugovzhodni Evropi je bila v ospredju vloga skupne kmetijske politike EU (SKP) pri stabilizaciji podeželskih območij in približevanju držav regije Evropski uniji. SKP se v tem okviru ne kaže več zgolj kot sistem subvencij, temveč kot orodje za upravljanje tveganj, prilagajanje na podnebne spremembe in dolgoročno odpornost kmetijstva.
Bilateralna srečanja ob robu foruma z evropskim komisarjem za kmetijstvo in hrano Christophom Hansenom, vodstvom direktorata Evropske komisije za kmetijstvo ter predstavniki Irske, Cipra, Moldavije in Nemčije kažejo, da se razprava o kmetijstvu vse bolj prepleta z vprašanji širjenja EU, politične stabilnosti in strateških virov. Hrana in voda postajata del širše varnostne slike, ne več zgolj področni temi ministrstev.
Aktivna udeležba na tovrstnih forumih potrjuje prisotnost Slovenije v mednarodnih razpravah, a hkrati odpira vprašanje, kako hitro in odločno bo znala ta spoznanja prenesti v domače politike. Voda kot strateški vir lahko postane konkurenčna prednost ali pa omejitev, odvisno od tega, ali bo upravljanje z njo prepuščeno stihiji ali podprto z jasnimi odločitvami.
Preberite več:
Berlin je torej ponudil več kot le diplomatsko kuliso. Prihodnost kmetijstva se ne bo odločala le na poljih in v proračunih, temveč pri pipah, akumulacijah in namakalnih sistemih. In to je razprava, ki jo bo morala Slovenija voditi tudi doma.
