Vojna z Iranom v štirih dneh ohromila 6 naftnih držav in nafto pognala nad 85 dolarjev

Četrti dan ameriško-izraelskega napada na Iran je v torek v celoti ohromil energetsko infrastrukturo Perzijskega zaliva. Irak je ustavil črpanje na drugem največjem naftnem polju na svetu, Savdska Arabija je zaprla svojo največjo rafinerijo, Katar je prekinil proizvodnjo utekočinjenega plina, iranski brezpilotniki pa so zadeli skladišča in pristanišča od Kuvajta do Omana. Terminske pogodbe za nafto Brent so medtem zrasle nad 85 dolarjev za sodček, referenčna cena evropskega zemeljskega plina na nizozemskem vozlišču TTF pa je od petkovega zaprtja trgovanja poskočila za 85 odstotkov.

Gre za najobsežnejšo motnjo energetskih tokov iz regije Perzijskega zaliva od iraške invazije na Kuvajt leta 1990. Tokrat ni prizadeta ena sama država, ampak praktično vse ključne proizvajalke nafte in plina v zalivu.

Irak, drugi največji proizvajalec znotraj organizacije OPEC, je doživel najhujši udarec. Iraško ministrstvo za nafto je v torek popolnoma ustavilo proizvodnjo na polju Rumaila, ki v normalnih razmerah črpa 1,5 milijona sodčkov dnevno. Dokument podjetja Basra Oil Company, ki ga je pridobil portal Shafaq News, nalaga stoodstotno zmanjšanje črpanja od 15. ure po lokalnem času. Skladišča so polna, tankerji ne prihajajo, nafti preprosto ni kam. Iraška vojska je z oklepniki okrepila varovanje naftnih polj v okrožju Al-Zubair zahodno od Basre.

A Rumaila ni edino iraško polje v težavah. Po navedbah Bloomberga je Irak ugasnil še polje West Qurna 2, tako da je bilo v torek izključenih že okoli 1,2 milijona sodčkov dnevne proizvodnje. Če razmere v ožini ne popustijo, bi v prihodnjih dneh utegnili zamrzniti do dve tretjini celotne iraške proizvodnje, torej okoli tri milijone sodčkov dnevno. Na severu države je prekinjen izvoz kurdistanske nafte skozi cevovod do turškega pristanišča Ceyhan, s čimer odpade dodatnih 200.000 sodčkov. V regiji Kirkuk je ustavljena proizvodnja približno 220.000 sodčkov dnevno, ugasnjen pa je tudi plinovod Khor Mor, brez katerega je ogrožena regionalna oskrba z električno energijo. Britanski Gulf Keystone Petroleum, Dana Gas in DNO so preventivno ustavili delo.

Za državo, ki po ocenah Mednarodnega denarnega sklada 90 odstotkov državnih prihodkov ustvari z nafto, je vsak dan brez izvoza uničujoč. Iraški ekonomist Mohammed Al-Hassani je za Shafaq News izračunal, da bi Irak ob popolni ustavitvi izvoza izgubljal od 260 do 280 milijonov dolarjev na dan oziroma več kot osem milijard na mesec.

Irak pa ni edini. V ponedeljek so iranski brezpilotniki zadeli savdsko rafinerijo Ras Tanura na obali Perzijskega zaliva, eno največjih na svetu s kapaciteto 550.000 sodčkov dnevno. Po poročanju France 24 so jo zaprli iz previdnosti. V Katarju so iranski droni poškodovali industrijski coni Ras Laffan in Mesaieed. QatarEnergy, ki zagotavlja petino svetovnega izvoza utekočinjenega zemeljskega plina, je ustavil celotno proizvodnjo. V Kuvajtu je rafinerija Ahmadi utrpela poškodbe po padcu razbitin oborenih dronov, dva delavca sta bila poškodovana, luka Shuaiba pa je povsem prekinila delo. V torek so brezpilotniki dosegli celo emiratsko pristanišče Fujairah, ki leži zunaj Hormuške ožine in bi moralo služiti kot alternativna izvozna pot. Po navedbah agencije Argus Media so tamkajšnji operaterji skladišč, med njimi Vopak in VTTI, ustavili operacije še pred torkovim napadom. V Omanu so poročali o napadu na pristanišče Duqm, v Dubaiju pa so razbitine od presretanja sprožile požar v luki Jebel Ali.

V ozadju vseh teh izpadov je blokada Hormuške ožine. Iranske Revolucionarne garde so v ponedeljek uradno razglasile, da je pretok skozi ožino moten, in zagrozile, da bodo zažgale vsako ladjo, ki bi jo poskušala prečkati. Skozi to 34 kilometrov široko grlo med Iranom in Omanom sicer potuje približno 20 milijonov sodčkov nafte dnevno, petina celotne globalne oskrbe in petina vsega svetovnega izvoza utekočinjenega plina. Po podatkih analitične družbe Kpler je leta 2025 skozi ožino dnevno teklo 13 milijonov sodčkov surove nafte oziroma 31 odstotkov vseh svetovnih pomorskih tokov. Zavarovalnice, med njimi norveška Gard in Skuld ter britanska NorthStandard, so umaknile vojno zavarovanje za plovila v regiji. Brez police ladjarji ne plujejo. Kot poroča CNBC, je po podatkih podjetja LSEG cena najema supertankerja za prevoz nafte z Bližnjega vzhoda na Kitajsko v ponedeljek dosegla rekordnih 423.736 dolarjev na dan, dvakrat toliko kot v petek.

Alternativne poti ne pokrijejo izpada. Savdska Arabija razpolaga s cevovodom do Rdečega morja s kapaciteto pet milijonov sodčkov dnevno, ZAE pa s cevovodom do Fujairaha za 1,5 milijona. Oboje skupaj pokriva le del izvoza. Kuvajt, Bahrejn in Katar nimajo nobene obvodne poti in so povsem odvisni od ožine. Za Irak je položaj najslabši, ker skoraj ves izvoz poteka skozi južno pristanišče Basra, cevovod na severu pa je zmožen prevzeti manj kot četrtino normalnega izvoza, pa še ta je zdaj ustavljen.

Na trgih je bilo v torek burno. Terminske pogodbe za nafto Brent so v dnevnem trgovanju dosegle 85,10 dolarja za sodček, kar je najvišje po juliju 2024 in skoraj 17 odstotkov več kot v petek pred napadom. Ameriška referenčna nafta WTI je poskočila nad 77 dolarjev. Analitiki investicijskih bank Barclays in Goldman Sachs opozarjajo, da bi ob daljši blokadi cene utegnile preseči sto dolarjev za sodček.

Evropo bolj skrbi plin. Referenčne terminske pogodbe na nizozemskem vozlišču TTF so v torek zrasle nad 60 evrov za megavatno uro, toliko niso stale od leta 2023. Po poročanju portala FXStreet je rast od petkovega zaprtja dosegla 85 odstotkov. Goldman Sachs je zvišal svojo napoved za april na 55 evrov za megavatno uro, prej je napovedoval 36, in opozoril, da bi cene ob mesečni prekinitvi tokov lahko dosegle 74 evrov, raven, pri kateri so leta 2022 evropska podjetja začela množično omejevati porabo.

Organizacija OPEC+ je na nujnem zasedanju 1. marca sklenila povečati proizvodne kvote za 206.000 sodčkov dnevno. A pri izpadu, ki se meri v milijonih, in ob dejstvu, da je večina presežnih zmogljivosti ujeta za blokirano ožino, je ta korak bolj simboličen kot praktičen.

Bob McNally, predsednik energetske svetovalne družbe Rapidan Energy Group, je za CNBC ocenil, da bi daljše zaprtje Hormuške ožine zagotovo pripeljalo do globalne recesije. Trenutno ni jasno niti kdo v Teheranu odloča po smrti vrhovnega voditelja Alija Hameneja, niti kako dolgo bodo iranske sile sposobne ogrožati plovbo. Vsak dan zaprtja ožine je dan bliže energetskemu šoku, ki bi po obsegu presegel vse od leta 2022.