Sprejem zakona o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje pomeni enega najpomembnejših energetskih in socialnih korakov v zadnjem desetletju. Država z njim prvič celovito ureja tako tehnično opuščanje premogovne dejavnosti kot tudi socialne in razvojne posledice zapiranja zadnjega še aktivnega rudnika v Sloveniji. Po besedah ministra za naravne vire in prostor Jožeta Novaka gre za uresničevanje zavez iz nacionalne strategije izstopa iz premoga, ki predvideva opustitev rabe premoga najpozneje do leta 2033.
Zakon postavlja jasen okvir za večfazno zapiranje, ki naj bi trajalo do leta 2045, in s tem zavrača hitre scenarije z množičnimi presežki zaposlenih. Namesto več sto odpuščanj v kratkem času se zmanjševanje števila zaposlenih načrtuje predvsem prek naravnega odliva, predčasnega upokojevanja in postopnega prehoda v druge dejavnosti. Takšen pristop bistveno zmanjšuje socialna tveganja in ohranja stabilnost v Šaleški dolini, kar je ključno za regijo, ki je desetletja temeljila na premogu.
Pomemben del zakona so tudi finančne zaveze države. Do leta 2045 je predvidenih več kot 1,1 milijarde evrov proračunskih sredstev, pri čemer bo moral Premogovnik Velenje najprej zagotoviti lastna sredstva iz poslovanja in dezinvestiranja. Šele razliko bo kril proračun. Ker gre za shemo državne pomoči, bo zakon še predmet presoje Evropske komisije, njegova uporaba pa se pričakuje sredi leta 2026.
Socialni vidik je eden osrednjih poudarkov zakona
Predvideva višje odpravnine, dodatne varovalke za invalide, možnosti prekvalifikacij in izobraževanj ter ohranitev določenih pravic tudi po prenehanju odkopavanja. Sindikat in svet delavcev ocenjujeta, da zakon prvič sistematično odgovarja na vprašanje, kaj se zgodi z zaposlenimi po zaprtju rudnika, in zmanjšuje negotovost, ki je regijo spremljala več let.
Toda prav tu se odpre širše vprašanje verodostojnosti državne podnebne politike. Medtem ko zakon o zapiranju premogovnika uteleša načela pravičnega prehoda, drugi vladni ukrepi kažejo manj dosledno sliko. Podnebni svet je nedavno opozoril, da predlagane spremembe Zakona o cestninjenju niso skladne z Nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom, saj ne uvajajo cenovne naslovitve zunanjih stroškov cestnega tovornega prometa. Država tako po eni strani zapira premog in vlaga milijarde v socialno pravičen izstop, po drugi strani pa pri prometu spregleda enega najcenejših in najučinkovitejših podnebnih vzvodov.
Ta razkorak ni zgolj tehničen. Zapiranje Premogovnika Velenje bo dolgoročno javnofinančno vzdržno le, če bo del širše, konsistentne podnebne politike, kjer se stroški prehoda ne prenašajo selektivno na posamezne regije ali sektorje. Če se podnebni cilji rahljajo pri cestninah, subvencioniranju fosilnih goriv ali prometni politiki, se legitimnost pravičnega prehoda hitro začne krhati.
Preberite več:
Zakon o zapiranju Premogovnika Velenje je zato več kot energetski akt. Je test, ali zna Slovenija podnebne zaveze izvajati celostno, predvidljivo in socialno odgovorno. Regiji daje realno možnost novega razvojnega poglavja. Državi pa nalaga obveznost, da enako doslednost pokaže tudi drugod.
