Ameriška vlada je začela vzpostavljati strateške rezerve redkih zemelj in drugih kritičnih rudnin v začetni vrednosti 12 milijard dolarjev. Gre za jasen signal, da ZDA dobavne verige za surovine, ključne za sodobno industrijo, ne obravnavajo več kot tržno vprašanje, temveč kot vprašanje nacionalne varnosti. Povod so vse večje težave pri zagotavljanju stabilnih dobav, zlasti v kontekstu trgovinskega in tehnološkega rivalstva s Kitajsko.
Program, ki ga ameriška administracija interni viri opisujejo kot dolgoročno strateško naložbo, predvideva oblikovanje fizičnih zalog litija, niklja, kobalta in elementov redkih zemelj, ki so nepogrešljivi za baterije električnih vozil, polprevodnike, obrambne sisteme, obnovljive vire energije in digitalno infrastrukturo. Po ocenah vladnih virov bi rezerve lahko pokrile večtedenske ali celo večmesečne potrebe ključnih industrij v primeru resnih motenj na globalnih trgih.
V ozadju odločitve je kitajski monopolni položaj
Medtem ko se surovine kopljejo tudi drugod, je več kot dve tretjini svetovne rafinacije in predelave redkih zemelj skoncentrirane na Kitajskem. To daje Pekingu močan geopolitični vzvod, kar so ZDA v zadnjih letih občutile že pri omejitvah izvoza nekaterih materialov in tehnologij. Washington se zato vse bolj zaveda, da prevelika odvisnost od enega dobavitelja pomeni sistemsko ranljivost.
Posebnost ameriškega pristopa je, da rezerve ne bodo zgolj pasivna zaloga, temveč naj bi delovale tudi kot stabilizacijski mehanizem. Vlada želi z njimi blažiti cenovna nihanja, podpreti domače proizvajalce in spodbuditi razvoj lastne rudarske ter predelovalne industrije. V projekt so vključene tudi zasebne trgovske hiše, ki bodo skrbele za fizično skladiščenje in upravljanje zalog, pri čemer naj bi imel ključno vlogo ameriški izvozni kreditni sistem.
Pomemben premik v razumevanju globalizacije
ZDA se ne umikajo iz svetovne trgovine, a jo vse bolj filtrirajo skozi prizmo strateških interesov. Kritične surovine postajajo podobno pomembne kot nafta v 20. Stoletju in to ne le kot gospodarsko, temveč tudi kot politično orodje. Ta logika se že širi tudi drugod, saj pripravlja tudi Evropska unija lastne mehanizme za kritične surovine, Japonska in Južna Koreja pa že več let vzdržujeta državne zaloge.
Vzpostavitev ameriških rezerv redkih zemelj zato ni enkraten ukrep, temveč del širšega preoblikovanja svetovnega gospodarskega reda. Svet se premika iz obdobja maksimalne učinkovitosti v obdobje nadzorovane odpornosti.
Cena te odpornosti bo višja, a za velike države očitno sprejemljiva. Vprašanje pa ostaja, kako se bodo na novo realnost prilagodila manjša in bolj odprta gospodarstva, ki si takšnih rezerv v podobnem obsegu ne morejo privoščiti.
