Trumpova administracija želi do leta 2030 začeti gradnjo desetih novih reaktorjev in do leta 2050 štirikratno povečati jedrske zmogljivosti, toda država nima dovolj goriva, da bi te načrte uresničila. Po podatkih podjetja Centrus Energy, edinega ameriškega proizvajalca visoko obogatenega urana za napredne reaktorje, manj kot odstotek jedrskega goriva, ki ga porabi 94 komercialnih reaktorjev v ZDA, nastane na domačih tleh. Vse ostalo je uvoženo.
“Ključni problem je nezadostna zmogljivost. Potrebujemo veliko vsega,” je za Bloomberg povedal izvršni direktor Centrusa Amir Vexler. Podpredsednik istega podjetja Patrick Brown je na vrhu za napredne reaktorje v Seattlu sredi februarja opozoril, da bo do pomanjkanja prišlo že leta 2028. Takrat bo po njegovih besedah postalo jasno, da na trgu ni dovolj neruskih virov obogatenega urana.
Položaj je posledica desetletij zanemarjanja. ZDA so nekoč vodile svet v proizvodnji obogatenega urana, po koncu hladne vojne pa so postale vse bolj odvisne od Rusije, ki nadzoruje 44 odstotkov vseh obogatitvenih zmogljivosti na svetu. Kongres je leta 2024 sicer prepovedal ruski uvoz, a prepoved se postopno uvaja do leta 2028, celoten načrt za nadomestilo pa še zdaleč ni izvedljiv v tem roku. Po ocenah tiskovnega predstavnika Centrusa Dana Leistikowa bo zamenjava ruskih virov trajala šest do sedem let.
V ZDA obratuje le en komercialni obrat za bogatenje urana v Novi Mehiki, ki ga upravlja britanski konzorcij Urenco. Centrus v Piketonu v Ohiu proizvaja majhne količine goriva HALEU, nujnega za reaktorje naslednje generacije, toda za zdaj daleč od industrijskih razsežnosti. Kitajska medtem gradi 38 novih reaktorjev, Indija in Rusija po šest, Združene države pa niti enega, kot kaže zadnje mesečno poročilo Goldman Sachs.
Washingtonska administracija je januarja napovedala 2,7 milijarde dolarjev za krepitev domačih zmogljivosti. Tri podjetja so prejela po 900 milijonov dolarjev: Centrus za širitev obrata v Ohiu, francoski Orano za gradnjo novega petmilijardnega obrata za bogatenje urana v Oak Ridgeu v Tennesseeju ter General Matter za razvoj laserske tehnologije obogatitve. Energetski minister Chris Wright je partnerstvo z Oranom uradno potrdil prejšnji teden na konferenci v Parizu in ga označil za ključni korak pri obnovi varne domače dobavne verige jedrskega goriva.
Projekt z Oranom, poimenovan IKE po predsedniku Eisenhowerju in njegovem govoru “Atomi za mir” iz leta 1953, predvideva začetek proizvodnje leta 2031. Francoski koncern namerava vlogo za dovoljenje oddati pri Jedrski regulativni komisiji v prvi polovici letošnjega leta. A tudi če vse steče po načrtih, bo med letom 2028, ko prepoved ruskega uvoza v celoti stopi v veljavo, in letom 2031 nastala večletna vrzel v oskrbi.
Položaj dodatno zapletejo reaktorji naslednje generacije, tako imenovani Gen IV, ki jih podpirajo tehnološki velikani od Googla do Amazona. Ti reaktorji potrebujejo gorivo HALEU z višjo stopnjo obogatitve, za katero je po ocenah strokovnjakov potrebnih skoraj 40 ton izkopanega urana na tono goriva, v primerjavi z manj kot desetimi tonami pri konvencionalnih reaktorjih. Brez znatnega povečanja rudarjenja, predelave in obogatitve bi lahko novi reaktorji dodatno obremenili oskrbo za obstoječo floto.
Washington Post je v nedeljskem uredniškem komentarju opozoril še na eno ranljivost. Kanada, druga največja izvoznica urana na svetu, bi lahko pomagala premostiti primanjkljaj, vendar Trumpovo vztrajno pritiskanje na severnega soseda to možnost zaplete. Časnik je ocenil, da gre za dobro znamenje, da administracija jedrsko gorivo jemlje resno, a če ne bo sposobna izpeljati načrtov, bo obljuba jedrske prenove izpuhtela.
