Že četrto podaljšanje zapored: država bo še 4 leta sama zavarovala jedrska tveganja v Krškem

Poslanci so včeraj potrdili novelo zakona o odgovornosti za jedrsko škodo, ki za štiri leta podaljšuje rok državnega kritja tistih jedrskih tveganj, ki jih zavarovalnice nočejo prevzeti. Novela je šla skozi DZ brez razprave. Slovenija ta rok podaljšuje od leta 2010, ko je bil zakon sprejet, in vsakič iz istega razloga: na zavarovalnem trgu se v tem času ni spremenilo nič.

Zakon namreč od upravljavca jedrske naprave zahteva zavarovanje odgovornosti do 700 milijonov evrov, zavarovalnice pa dela teh tveganj ne želijo pokriti. Za nepokrito razliko država z upravljavcem sklene premijsko pogodbo in prevzame vlogo zavarovalnice. Ker je ureditev časovno omejena na štiri leta, jo je treba redno obnavljati.

To se dogaja vzporedno s pripravo JEK2. GEN energija projekt drugega bloka vrednoti na 10,9 do 15,3 milijarde evrov, odvisno od dobavitelja, ministrstvo za naravne vire in prostor pa je julija lani objavilo pobudo za prostorski načrt. Med kandidati so Westinghouse, korejski KHNP in francoski EDF. Odločitev naj bi padla do konca leta 2028, z novim blokom pa se bo jedrska kapaciteta Slovenije več kot podvojila.

Po veljavnem zakonu Republika Slovenija odgovarja za vso jedrsko škodo nad 700 milijoni evrov iz proračunskih sredstev. Pariška in Bruseljska konvencija skupaj predvidevata tri plasti kritja do 1,5 milijarde evrov. Strokovne ocene škode ob resnejši jedrski nesreči pa se gibljejo med 10 in 100 milijardami evrov. V Fukušimi po 14 letih stroški razgradnje in odškodnin po nekaterih ocenah presegajo 200 milijard dolarjev.

Zakaj zavarovalnice ne morejo ali nočejo ponuditi polnega kritja, ni nobena skrivnost. Posledice najhujših nesreč presegajo kapaciteto celotnega zavarovalnega sektorja, zanesljivih verjetnostnih modelov zanje pa ni. Evropsko združenje ELINI, ki pokriva jedrske objekte v 17 državah, ponuja okrog 265 milijonov evrov kapacitete na člana. Zakonski minimum je 700 milijonov. Razliko povsod krije proračun.

Tudi drugod po Evropi. Nemčija zahteva 2,5 milijarde evrov finančnega jamstva ob neomejeni odgovornosti upravljavca, z zavarovalnimi policami pa je pokritih le 256 milijonov. Francija zahteva 700 milijonov na elektrarno, Češka približno 325 milijonov na reaktor. Ameriški zakon Price-Anderson nalaga upravljavcem primarno zavarovanje za 500 milijonov dolarjev na lokacijo in sistem vzajemnih retrospektivnih premij s skupno kapaciteto okrog 16 milijard dolarjev, nad tem pa odloča kongres.

GEN energija ocenjuje, da je 70 evrov na megavatno uro najnižja cena, pri kateri je JEK2 ekonomsko upravičen. Ali v ta izračun vštevajo strošek državnega jamstva za nezavarovana tveganja, iz javno dostopnih dokumentov ni razvidno.

Včerajšnja novela je po obsegu zanemarljiva, spreminja en rok v zakonu. Dejstvo, ki ga je sprožila, pa ne: jedrska energija je edini vir elektrike, pri katerem zavarovalniški trg odpove. Z večanjem jedrskega programa se proračunska izpostavljenost veča z njim.