Dogovor med ZDA, Dansko in Grenlandijo ne prinaša le sprememb na področju varnosti, temveč ima tudi pomembne gospodarske posledice. V ospredju so grenlandska nahajališča redkih zemelj, omejevanje vpliva kitajskih vlagateljev in vprašanje, kdo bo v prihodnje lahko izkoriščal mineralno bogastvo največjega otoka na svetu.
Za ZDA je Grenlandija zanimiva tudi zaradi surovin, ki so pomembne za sodobno industrijo in tehnološko proizvodnjo. Njihov pomen se je povečal po tem, ko je Kitajska leta 2025 uvedla izvozne omejitve za nekatere redke zemlje. Washington si zato prizadeva zmanjšati odvisnost od kitajskih dobavnih verig in preprečiti, da bi Peking pridobil dodaten vpliv nad grenlandskimi nahajališči.
Grenlandija ima po podatkih, navedenih v analizi Evropskega parlamenta, približno 1,5 milijona ton zalog redkih zemelj, kar jo uvršča na osmo mesto na svetu. Med pomembnejšimi nahajališči sta Tanbreez in Kvanefjeld, ki bi lahko postala pomembna vira teh surovin.
Toda velike zaloge še ne pomenijo, da jih je mogoče hitro in poceni izkoriščati. Arktično podnebje, pomanjkljiva infrastruktura, visoki stroški logistike ter okoljske in pravne omejitve otežujejo razvoj rudarskih projektov.
Grenlandija ima po navedbah analize le približno 150 kilometrov cest in 16 pristanišč z omejenimi zmogljivostmi. Omejena je tudi energetska infrastruktura, kar dodatno otežuje vzpostavitev velikih industrijskih obratov.
Poseben primer je nahajališče Kvanefjeld, ki vsebuje tudi uran. Grenlandska zakonodaja prepoveduje rudarjenje, kadar koncentracija urana presega 100 delcev na milijon, zato je projekt blokiran. Podjetje, povezano s projektom, v pravnem sporu zahteva 11,5 milijarde dolarjev odškodnine.
Omejitve za tuje vlagatelje
Dogovor predvideva tudi omejitve za naložbe iz držav, ki niso članice Nata, njegove partnerske države ali članice Evropske unije. Vlagatelji iz teh držav ne bi smeli pridobiti nadzora ali pomembnega vpliva nad posebej občutljivimi sektorji, če bi to ogrožalo nacionalno varnost ali javni red. Omejitve zajemajo tudi dostop do nejavnih informacij in področja, kot sta kritična infrastruktura ter pridobivanje naravnih virov. Takšna ureditev bi lahko vplivala na prihodnje naložbene projekte na Grenlandiji, zlasti če bi pri njih želeli sodelovati vlagatelji iz Kitajske.
Za ameriško gospodarstvo je pomembno predvsem vprašanje, ali bo mogoče razviti alternativne vire surovin zunaj kitajskega vpliva. Vendar dogovor sam po sebi ne zagotavlja, da bodo grenlandski rudniki začeli delovati ali da bo njihovo izkoriščanje ekonomsko upravičeno.
Grenlandska mineralna bogastva ponujajo priložnosti, vendar bo njihovo gospodarsko izkoriščanje odvisno od pripravljenosti vlagateljev za dolgoročne naložbe. Poleg stroškov gradnje rudnikov bodo morali upoštevati dostop do energije, prevoz surovin, varovanje okolja in lokalne predpise.
Dogovor med ZDA, Dansko in Grenlandijo zato še ne pomeni začetka novega rudarskega razcveta. Predstavlja pa okvir, v katerem želijo ZDA okrepiti svoj vpliv na gospodarsko prihodnost otoka in omejiti možnosti, da bi strateške surovine postale vir dodatne kitajske gospodarske moči.
