Ameriški predsednik Donald Trump je sredi oktobra z izvršnim ukazom zadržal sankcije in carine proti Rusiji, ki jih je le mesec prej sam podpisal v zakon. Ukrep je zamrznil nekaj dni, preden bi začel veljati, državni sekretar Marco Rubio pa je pojasnil, da si Washington jemlje do 60 dni za oceno vpliva na gospodarstvo.
V isti sapi, ko Evropa še vedno nosi stroške odklopa od ruske energije, je torej jasno, da Združene države sankcije obravnavajo kot pogajalsko orodje, ki ga vklopijo in izklopijo po potrebi.
Evropa se je po ruskem napadu na Ukrajino odrekla poceni ruskemu plinu in nafti, za to pa plačala visoko ceno v obliki dražje energije, nižje konkurenčnosti industrije in pritiska na cele panoge, od kemične do avtomobilske. To breme nosi še danes. Washington je medtem svojo trgovino z Rusijo zmanjšal že pred leti in ima pri energiji povsem drugačen položaj, zato si lahko privošči, da zakon o sankcijah najprej sprejme, nato pa njegovo uveljavitev odloži, ko se to politično ali gospodarsko splača.
Prav ta nedoslednost je za evropska podjetja največja težava. Sankcijski režim, ki ga Evropa dosledno izvaja in po njem prilagaja dobavne verige, se lahko z ameriške strani čez noč spremeni zaradi notranjih razlogov, od vmesnih volitev do cen goriva in posameznih poslov, kakršen je nedavni dogovor o ruskem dizlu.
Za Slovenijo in druge manjše evropske države to pomeni dvojno izpostavljenost. Kot del notranjega trga EU nosijo stroške skupne politike do Rusije, hkrati pa so odvisne od ameriških odločitev, na katere nimajo vpliva. Predvidljivost, ki jo gospodarstvo najbolj potrebuje, je tako prva žrtev transakcijske zunanje politike.
Druga plat te zgodbe pa je, da ima evropska doslednost tudi svojo vrednost. Odklop od ruske energije je zmanjšal strateško odvisnost, ki se je pred vojno izkazala za nevarno, Trumpovo zadrževanje sankcij pa je mogoče brati tudi kot pogajalski pritisk in ne nujno kot opuščanje pritiska na Moskvo.
Ni vprašanje, ali se je Evropa odločila prav, temveč ali si lahko privošči, da ceno načelnosti plačuje sama, medtem ko njena največja zaveznica ohranja proste roke.
