Grški ladjar Evangelos Marinakis, ki prek skupine Capital Maritime upravlja več kot 150 tankerjev, plinskih ladij in ladij za razsuti tovor, je na forumu lastnikov ladij na atenskem sejmu Posidonia povedal, da bi za prehod skozi Hormuško ožino raje plačal pristojbino od 100.000 do 200.000 dolarjev na ladjo, kot da bi pustil zaprto pot, skozi katero je pred vojno tekla približno petina svetovne nafte. Višino zneska je vezal na velikost ladje in tovora ter ga postavil ob bok stroškom vojnih zavarovanj, ki jih ladjarji v regiji plačujejo od izbruha spopada.
Plovila po Marinakisovih besedah že zdaj plačujejo nesorazmerno visoke zavarovalne premije, ne da bi za to dobila resnično zaščito. Enkratna pristojbina za prehod bi bila po njegovem izračunu cenejša od dodatnih izdatkov za zavarovanje pred tveganji vojne na poteh skozi Zaliv in Rdeče morje, kjer prave vojne ladjarji večinoma niso doživeli. Denar od cestnine bi po njegovih besedah lahko pokril del škode, ki je v dosedanjih spopadih nastala v regiji.
Capital se je med najhujšo fazo krize povsem umaknil iz območja. Marinakis je priznal, da v ožini ni imel nobene ladje bolj po naključju kot zaradi predvidevanja in da plovila skupine zato niso bila prizadeta. Drugim ladjarjem je odsvetoval skušnjavo visokih voznin, ki jih trg ponuja za plovbo skozi nevarno območje, češ da pri že tako visokih dobičkih ni razloga za dodatno tveganje.
Marinakis, sicer tudi lastnik nogometnih klubov Nottingham Forest in Olympiacos, se s svojim stališčem postavlja v nasprotje z administracijo predsednika Donalda Trumpa in z grško vlado, ki vztrajata pri svobodi plovbe skozi ožino. Večina velikih ladjarskih skupin idejo o cestnini zavrača, ker bi plačilo pristojbine prisilnemu nadzoru nad mednarodno plovno potjo dalo videz zakonitosti in ustvarilo precedens za druga ozka grla v svetovni trgovini. Iran je za izdajanje dovoljenj ustanovil novo upravno telo, nadzor nad izvajanjem pa je prevzela Iranska revolucionarna garda; obe sta uvrščeni na sankcijske sezname, ameriško finančno ministrstvo pa je napovedalo ukrepe proti vsem, ki bi se s Teheranom dogovarjali o prehodu.
Po Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu lahko država teritorialne vode razširi do 12 navtičnih milj, Hormuška ožina pa je na najožjem mestu široka 21 navtičnih milj. Državam ob mednarodnih ožinah je prepovedano omejevati tranzit ali zanj zaračunavati pristojbine, zato bi vsako plačilo Teheranu pomenilo odmik od veljavnega režima proste plovbe.
Brent je aprila v povprečju stal 117 dolarjev za sod, največ po juniju 2022, 7. aprila pa se je dnevna cena povzpela do 138 dolarjev. Na začetku junija je cena padla proti 95 dolarjem za sod ob upanju na diplomatski razplet, čeprav je Iran konec maja prekinil pogajanja z Washingtonom in zagrozil s popolnim zaprtjem ožine. Visoke cene surovine se prek Petrola in drugih trgovcev prelivajo v cene goriva na slovenskih črpalkah. Mednarodna agencija za energijo je dogajanje na trgu opisala kot največji energetski pretres doslej. Marca je ob istem pretresu zdrsnil tudi SBITOP, ki je z ravni pred vojno padel na dno okoli 2.700 točk, do začetka maja pa večino izgube nadomestil.
Iranske zahteve doslej močno presegajo Marinakisovo ponudbo. Teheran po poročanju virov, seznanjenih z dogajanjem, za nekatere ladje že zaračunava do dveh milijonov dolarjev na plovbo, kar je desetkrat več od zneska, ki ga je grški ladjar označil za sprejemljiv.
