Ista razdalja, dvakratna cena: Kje v Sloveniji je taksi najdražji?

Za slabih štiri kilometre vožnje v Ljubljani odšteješ sedem evrov, za približno enako razdaljo na Obali pa 16,50 evra. To je eden od bolj zgovornih podatkov preverjanja taksi prevozov, ki ga je opravila Zveza potrošnikov Slovenije. Njeni sodelavci so med julijem in avgustom opravili 18 voženj v Ljubljani, Mariboru in slovenski Istri ter preverili vse od naročanja in čakanja do same vožnje, računa in možnosti plačila. Osnovna izkušnja je bila pogosto dobra, vendar so razlike med ponudniki in predvsem med regijami precejšnje.

Največ pozornosti je na cenah, saj so razlike med ponudniki precejšnje in jih je vnaprej težko oceniti. Cena vožnje je sestavljena iz štartnine, kilometrine in časa čakanja. Slednji se pogosto zaračunava tudi takrat, ko taksi obstane pred semaforjem ali v koloni, in ne le, kadar potnik zamuja. V Ljubljani so za primerljive mestne vožnje plačali med sedmimi in 11 evri, v Mariboru pa je lahko že zelo kratka vožnja stala sedem ali osem evrov.

Največ presenečenja so prinesle vožnje po Obali. Za dobrih sedem kilometrov med Strunjanom in Piranom so plačali 23,20 evra, od tega kar osem evrov štartnine. Za slabih pet kilometrov med Piranom in Portorožem je drug ponudnik zaračunal 16,50 evra, kilometer vožnje pa je stal tri evre. To so bile daleč najvišje cene med preverjenimi vožnjami.

Na Obali so bili tudi čakalni časi najdaljši. Pri enem ponudniku so na taksi čakali kar 22 minut, čeprav jim je bilo ob naročilu napovedanih približno 15 minut.

Še večja težava je bila možnost plačila. Pri nobenem od preverjenih voznikov v slovenski Istri kartično plačilo ni bilo mogoče. Eden od voznikov je potnikom celo predlagal, naj se ustavijo pri bankomatu. Za turistično regijo, kjer je poleti veliko domačih in tujih gostov, to ni nepomemben podatek. Kdor se poleti odpravlja s taksijem po Obali, naj zato ne računa samoumevno na plačilo s kartico in naj ceno preveri še pred začetkom vožnje.

Vir: Zveza potrošnikov Slovenije

Taksimeter mora biti vključen

Zakon določa, da mora biti taksimeter med vožnjo vključen, cenik pa nameščen tako, da ga potnik lahko vidi. V praksi ni bilo vedno tako. Pri enem od izolskih taksijev voznik taksimetra sploh ni vklopil in za slabe tri kilometre zahteval okroglih deset evrov. Račun je izdal šele na zahtevo, cenik pa je bil nameščen tako, da ga iz vozila ni bilo mogoče videti.

Tudi račun ni bil vedno samoumeven. Vozniki so ga brez dodatnega vprašanja izdali le v desetih od 18 primerov, v preostalih pa so morali potniki zanj posebej zaprositi.

Preizkus je pokazal tudi nekaj precej bolj resnih težav. En voznik je v predoru, kjer je bila omejitev hitrosti 80 kilometrov na uro, vozil približno 120 kilometrov na uro. Dva voznika sta med vožnjo uporabljala telefon, eden pa je v Mariboru prevozil rdečo luč. V dveh vozilih varnostnega pasu na zadnjem sedežu ni bilo mogoče uporabiti, ker je bil zataknjen.

Kljub temu je bila človeška plat storitve praviloma dobra. Vozniki so bili večinoma prijazni in vljudni, pogosto so pomagali tudi s prtljago.

Aplikacije prinašajo več preglednosti

Zveza potrošnikov je preverila tudi naročanje taksijev prek aplikacij Metro, Lagune in Uberja. Njihova glavna prednost je preglednost. Potniku ni treba dispečerju razlagati lokacije, na zemljevidu pa lahko spremlja, kje je vozilo in kdaj bo predvidoma prispelo.

Pri Metroju je bila okvirna cena znana že pred potrditvijo vožnje, prav tako podatki o vozilu. Najbolj dodelano izkušnjo je ponudil Uber, ki omogoča tudi vnaprejšnjo rezervacijo za določen čas, kar je lahko posebej uporabno pri prevozih na letališče. Kljub aplikaciji, pa pri eni od preverjenih voženj z Uberjem voznik ni vklopil taksimetra, zato so se morali o ceni dogovoriti sproti.

Glavno sporočilo testa je, da se pri taksiju splača ceno preveriti vnaprej, račun zahtevati, če ga voznik ne izda sam, in pred vstopom preveriti tudi možnosti plačila. Razlike med ponudniki so namreč lahko precejšnje, še posebej v turistično bolj obremenjenih obalnih mestih.