Očitek, da Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije ne deluje več kot neodvisen in reprezentativen organ, temveč kot politični akter, je eden najostrejših institucionalnih napadov na zbornico v njeni zgodovini. V poslanski skupini Gibanje Svoboda so prepričani, da KGZS vse pogosteje zastopa parcialne politične interese in s hujskaško retoriko spodbuja proteste. Na drugi strani zbornica očitke zavrača kot politično izsiljevanje in opozarja, da gre za kaznovanje kritičnega glasu.
Spor ni nepomemben. Ne gre zgolj za besedni obračun med politiko in stanovsko organizacijo, temveč za vprašanje, kdo ima legitimnost govoriti v imenu slovenskega kmetijstva in pod kakšnimi pogoji.
Kmetijska ministrica Mateja Čalušić je po seji parlamentarnega odbora za kmetijstvo dejala, da se želi skozi določene akterje slovenski kmetijski sektor prikazati v najslabši možni luči. Po njenem mnenju se kmetijstvu dogaja velika krivica, razmere pa ocenjuje kot družbeno izredno kritične. Problem ni politika, problem so tisti, ki po njenem mnenju sistematično ustvarjajo negativno podobo sektorja.
V Svobodi so šli še korak dlje
Poslanec Robert Janev je ocenil, da smo priča prevzemu KGZS s strani Slovenske demokratske stranke. Po njegovih besedah zbornica ne deluje več kot nevtralni zastopnik vseh članov, temveč kot politični subjekt, ki ne ponuja razvojnih rešitev, ampak stopnjuje konflikt. Ob tem je opozoril, da so nekateri deli podeželja in posamezne skupine, kot so ekološki kmetje in ribiči, potisnjeni na rob.
Težava teh očitkov ni v tem, da bi bili brez političnega konteksta, ker je ta očiten. Težava je v vprašanju, ali kritika kmetijske politike že sama po sebi pomeni politično delovanje. Če je odgovor pritrdilen, potem vsaka strokovna ali interesna organizacija, ki javno opozarja na posledice zakonodaje, avtomatično postane politični akter. To pa odpira nevaren precedens.
Politična agenda ali osnovna funkcija zbornice?
Predsednik KGZS Jože Podgoršek je očitke zavrnil z argumentom, da je zbornica nevladna stanovska organizacija z demokratičnimi neposrednimi volitvami in zakonsko določenimi nalogami. Opozarjanje na nova finančna bremena živinorejcev, stanje v prašičereji, posledice ukinitve baterijske reje ali težave ribiškega sektorja po njegovem ni politična agenda, temveč osnovna funkcija zbornice.
Vprašanje “kaj je tu političnega, razen slabe kmetijske politike”, je v tem kontekstu več kot retorično. V bistvu razgalja jedro konflikta: ali politika pričakuje podporo ali soglasje, ko govori o dialogu s stroko.
Ironija situacije je, da Svoboda z očitki o politizaciji sama stopa na polje, ki ga očita drugim. Zbornici se očita hujskaštvo, hkrati pa se jo javno povezuje z opozicijsko stranko, kar ima jasen politični učinek. Če je cilj depolitizacija kmetijstva, je izbrana metoda vsaj vprašljiva.
Hkrati pa tudi zbornica ni brez odgovornosti. Vloga KGZS ni zgolj opozarjanje, temveč tudi oblikovanje razvojnih alternativ in iskanje kompromisov. Če se javni nastopi zožijo zgolj na obrambno držo in podporo protestnim pritiskom, se prostor za strateški dialog ne širi, temveč krči.
Spor med vlado in KGZS tako presega trenutno politično konstelacijo. Gre za test, ali je v Sloveniji še prostor za močne stanovske institucije, ki so kritične do oblasti, ne da bi bile zato avtomatično označene kot politične. Ali politika še prenese organiziran, glasen in neprijeten interesni glas, ne da bi ga poskušala delegitimirati?
Preberite več:
Če je kmetijstvo res v izredno kritičnem stanju, kot pravi ministrica, potem je zadnje, kar si lahko privošči, vojna za interpretacijo. Ker v takšni vojni praviloma ne zmagajo ne kmetje ne potrošniki, temveč zgolj politika sama.
