Slovenija je na evropski inovacijski lestvici za leto 2026 na 17. mestu med 27 članicami in ostaja med zmernimi inovatorkami, druge države pa svoje inovacijske sposobnosti krepijo hitreje od nje, opozarja Gospodarska zbornica Slovenije v novi številki revije Glas gospodarstva. Razvojni zaostanek se po oceni zbornice zmanjšuje prepočasi, posledice pa se dolgoročno kažejo v produktivnosti, investicijah, dodani vrednosti in konkurenčnosti gospodarstva.
Slovenija ima znanje in razvojno sposobna podjetja, a te prednosti prepočasi pretvarja v nove proizvode in višjo dodano vrednost.
Kje se evropska inovacijska veriga najpogosteje pretrga, v intervjuju za Glas gospodarstva pojasnjuje Olav Carlsen, inovacijski menedžer nemške agencije za prebojne inovacije SPRIND. Po njegovih besedah je Evropa zelo dobra pri ustvarjanju znanja in razvoju kompleksnih tehnologij, veliko bolj previdna pa postane pri zadnjih, tržno usmerjenih dvajsetih odstotkih poti, kjer so potrebni kapital, hitrost in pripravljenost prevzeti industrijsko tveganje.
Evropa tako po njegovi oceni nima težav z idejami, temveč s skaliranjem in prevzemanjem tveganj. Prepogosto se financira tisto, kar je predvidljivo, namesto tega, kar bi lahko postalo prelomno.
Carlsen opozarja na past, ki zavira prave premike. Če je vsak neuspeh obravnavan kot politični škandal, se začnejo financirati projekti, ki že v izhodišču niso dovolj tvegani, da bi lahko bili zares prebojni. Cilj po njegovem ni, da bi inovacije naredili manj tvegane, temveč da postanemo bistveno boljši pri prevzemanju pravih tveganj. Deep-tech projekti pri tem pogosto ne propadejo zaradi tehnologije, temveč ker jim zmanjka kapitala pred naslednjim mejnikom, ker podcenijo industrializacijo ali ker nimajo jasne poti do prvega kupca. Prav zato so lahko industrijski partnerji, zgodnji uporabniki in javno naročanje odločilnega pomena.
Majhnost ni nujno slabost. Majhna država ne more in ne bi smela graditi zmogljivosti na vseh tehnoloških področjih, njena prednost pa je lahko prav v tem, da se odločitve sprejemajo hitreje in da se ekosistem lažje poveže. Slovenija bi morala po Carlsnovem mnenju prepoznati nekaj področij, na katerih ima izjemne talente ali strateški pomen, in na njih postati nesorazmerno dobra glede na svojo velikost, pri vsem drugem pa se povezovati z najboljšimi evropskimi ekosistemi.
Tudi uveljavljenim podjetjem svetuje, naj postanejo prvi industrijski partner ali kupec obetavne tehnologije, saj je eksperiment v vrednosti 500.000 evrov, ki zaščiti posel v vrednosti 500 milijonov evrov, lahko zelo smiselna naložba.
Za slovensko gospodarstvo je zaostanek pri inovacijah vprašanje konkurenčnosti, saj je hitrost prehoda od znanja do izdelka vse bolj pomembna. Po oceni GZS podjetja za razvoj novih rešitev potrebujejo stabilno, predvidljivo in razvojno usmerjeno poslovno okolje, v katerem lahko načrtujejo dolgoročno. Brez hitrejšega prehoda od ideje do trga bo Slovenija odlične posamezne zgodbe še naprej ustvarjala, a iz njih (za celotno gospodarstvo) iztržila premalo.
