Predlog poslanske skupine Gibanje Svoboda, da se odpravi petletna prepoved ponovnega vstopa v sistem normiranih odhodkov, pomeni enega večjih vsebinskih obratov v davčni politiki zadnjih let. Ne zato, ker bi šlo za tehnično popravilo, temveč zato, ker zakonodajalec s tem posredno priznava, da je bila dosedanja ureditev preostra, slabo ciljana in v praksi pogosto krivična.
Spomnimo, da podjetnik, ki zapre normirani s. p. ali izstopi iz sistema normiranih odhodkov, vanj po veljavnih pravilih ne sme ponovno vstopiti pet let. Ukrep je bil uveden kot varovalka pred zlorabami, predvsem pred cikličnim zapiranjem in odpiranjem dejavnosti z namenom optimizacije davčne obremenitve. V teoriji razumljivo. V praksi pa se je izkazalo, da je pravilo udarilo predvsem po tistih, ki nimajo stalnih, enakomerno razporejenih prihodkov.
Koga je prepoved dejansko prizadela?
Petletna zapora je bila za sezonske podjetnike, sobodajalce, kmete, kulturnike in obrtnike bistveno več kot administrativna omejitev. Pomenila je izgubo osnovnega poslovnega orodja. Če je nekdo zaradi ene dobre sezone, enkratnega projekta ali izjemnega leta presegel prag, je bil za naslednjih pet let izrinjen iz sistema, ne glede na to, da so se prihodki kasneje normalizirali ali celo upadli.
Namesto da bi zakon presojal ravnanje in vzorce obnašanja, je kaznoval status. In to pavšalno. Brez razlikovanja med zlorabo in življenjskimi cikli dela, ki so v določenih dejavnostih povsem normalni.
Predlog Svobode gre v drugo smer
Namesto absolutne petletne prepovedi uvaja predlog t. i. fleksibilno varovalko. Po novem bi bil izstop in ponovni vstop v sistem normirancev mogoč že v istem davčnem letu, če podjetnik zunaj sistema ne preseže sorazmernega praga prihodkov.
Ta prag je postavljen pri 10.000 evrih na mesec oziroma 120.000 evrih na letni ravni. Ključno je, da gre za prag zunaj sistema normiranih odhodkov. Če ga podjetnik preseže, se varovalka sproži in vračanje ni več avtomatično mogoče. Če ga ne, se vrata sistema znova odprejo.
Predlog bi veljal že za davčno leto 2026, kar pomeni, da bi imel takojšnje učinke za velik del malih podjetnikov.
Od kaznovanja k nadzoru
Nova ureditev pomeni pomemben konceptualni premik. Namesto dolgotrajne prepovedi, ki deluje kot sankcija, se uvaja sproten nadzor nad obsegom prihodkov. Država ne sporoča več, da si kaznovan, če enkrat izstopiš, temveč, da to lahko delaš, dokler ne presežeš jasnih meja.
To je bližje realnosti sodobnega dela, kjer so prihodki vse manj linearni, projekti pa vse bolj nepredvidljivi. Hkrati pa predlog ne pomeni odprtih vrat za zlorabe. Prag 120.000 evrov ni nizek in jasno ločuje med tistimi, ki normirani sistem uporabljajo kot poenostavljeno obliko poslovanja, in tistimi, ki imajo stabilno visoke prihodke.
Priznanje, da je šlo predaleč
Čeprav se predlagatelji sklicujejo na izboljšave sistema, je težko spregledati politično dejstvo, da gre za popravek lastne zakonodaje. Petletna prepoved je bila predstavljena kot nujna obramba pred optimizacijami, a se je hitro izkazalo, da je ustvarila več kolateralne škode kot koristi.
Zdaj se ta škoda popravlja, brez velikega priznanja napake, a je očitno, da je zakonodajalec vendarle prisluhnil praksi.
Predlagana sprememba sama po sebi ne rešuje vseh težav normiranega sistema. Ne odgovarja na vprašanje dolgoročne pravičnosti obdavčitve dela, niti ne ureja razmerja med normiranci in zaposlenimi. A odpravlja eno najbolj togih in življenjsko nelogičnih pravil.
Preberite več:
Če bo sprejeta, bo to korak v smer bolj razumno oblikovane davčne politike. Takšne, ki loči med zlorabo in fleksibilnostjo ter razume, da gospodarstvo ne deluje v petletnih blokih.
