Vrednost industrijske proizvodnje je bila avgusta za 4,8 odstotka višja kot pred letom dni, kar na prvi pogled kaže zdravo industrijo. Pod to številko pa se skriva naložbeno povpraševanje, ne potrošniško, del rasti pa sploh niso večje količine, ampak višje cene.
Najbolj zgovorna je razlika med namenskimi skupinami proizvodov. Vrednost proizvodov za investicije, kamor sodijo stroji, oprema in naprave, je medletno poskočila za kar 16,4 odstotka, od začetka leta pa za 8,8 odstotka. To je odraz naložbenega vala, ki smo mu priča tudi drugod, od gradnje podatkovnih centrov do obrambne industrije, ki po vsej Evropi dviguje povpraševanje po opremi.
Na drugi strani so trajni proizvodi za široko porabo, kot so gospodinjski aparati in pohištvo, medletno padli za 8,7 odstotka in od začetka leta za 5,3 odstotka. To je slika previdnega potrošnika, ki večje nakupe odlaga, enako sliko pa kažejo tudi podatki o maloprodaji in inflaciji.
Industrija torej raste tam, kjer podjetja in država vlagajo, ne tam, kjer troši gospodinjstvo. To ni nujno slaba novica, saj naložbe gradijo prihodnjo zmogljivost, je pa opozorilo, da domače povpraševanje po trajnem blagu slabi.
Oskrba z električno energijo, plinom in paro je bila medletno višja za 8,8 odstotka, kar je ob znanih visokih cenah energije v veliki meri cenovni in ne količinski učinek. Del skupne rasti industrije je torej dražja energija, kar pomeni, da je realna slika nekoliko skromnejša od podatkov.
Podobno tudi prihodki od prodaje. Skupni prihodek je bil medletno višji za 6,4 odstotka, a ga je gnalo predvsem investicijsko blago s 15,5-odstotno rastjo, medtem ko so prihodki od prodaje trajnih potrošnih izdelkov upadli za 2 odstotka.
