Washington in London sta v 82 dneh odprla pot ruskemu dizlu nazaj v Evropo

V oktobru 2025 je britanska vlada obljubila, da bo zaprla luknjo, skozi katero je dizel iz ruske nafte, predelane v Indiji in Turčiji, še vedno prihajal na britanski trg. V sredo, 20. maja 2026, je namesto tega izdala trgovinsko licenco, ki ta uvoz za nedoločen čas dovoljuje, objavljena istega dne kot nov paket protiruskih sankcij. Velja že od srede in nima roka trajanja. Minister za trgovino Chris Bryant se je dan pozneje poslancem opravičil za “nerodno” komunikacijo, premier Keir Starmer pa je zatrdil, da sankcij ne rahlja “na noben način”.

Britanski bencin stane 1,92 funta na liter, cena reaktivnega goriva se je od februarja podvojila, letalske družbe opozarjajo na težave z dobavo. Voditeljica opozicije Kemi Badenoch je potez označila za “nor”. Emily Thornberry, laburistična predsednica parlamentarnega odbora za zunanje zadeve, je povedala, da bodo Ukrajinci “zelo razočarani”. Starmer je istega dne poklical Volodimirja Zelenskega in mu zagotovil, da bo zaradi britanskih ukrepov “na trgu manj ruske nafte, Rusija pa šibkejša”.

Ameriško ministrstvo za finance je enako presojo opravilo dva meseca prej. 13. marca je za 30 dni dovolilo prodajo ruske nafte, ki je bila nasedla na tankerjih, ker kupcev pod grožnjo sankcij ni bilo. Izjema je bila podaljšana, nato je 16. maja potekla, dva dni pozneje pa jo je finančni minister Scott Bessent obnovil. Zelenskij je v Parizu, ob Emmanuelu Macronu, ocenil, da ta ukrep Rusiji prinaša 10 milijard dolarjev. “To zagotovo ne pomaga miru,” je dodal.

Evropski voditelji so že marca, ob prvem ameriškem popuščanju, reagirali. Macron je dejal, da za to “ni nobenega opravičila”. Merz je zahteval pojasnilo o motivih: “Gre za problem s cenami, ne pa s ponudbo.” Predsednik Evropskega sveta António Costa je zapisal, da “slabljenje sankcij povečuje ruske vire za financiranje agresije proti Ukrajini”. Valdis Dombrovskis, komisar za gospodarstvo, je dan pred britansko objavo na srečanju finančnih ministrov G7 povedal, da zdaj “ni čas za popuščanje pritiska na Rusijo”, temveč ga je treba “okrepiti”. Glasnogovornica Komisije Paula Pinho je v sredo dodala: “Ne smemo dopustiti, da Rusija profitira od konflikta na Bližnjem vzhodu. To je preveč ironično.”

Evropska komisija želi cenovno kapico iz leta 2022 nadomestiti s popolno prepovedjo pomorskih storitev za ruske tankerje, vključno z zavarovanjem, financiranjem in dostopom do pristanišč. Grčija in Malta, katerih ladjarska industrija bi bila prizadeta, zahtevata, da se G7 uskladi kot celota. Ravno tisti dve članici G7, ki sta za pomorsko zavarovanje najpomembnejši, pa zdaj gresta v obratno smer.

Po podatkih IEA so se ruski prihodki od nafte v marcu povzpeli na 19 milijard dolarjev, s februarskih 9,7 milijarde. Reuters je izračunal, da bo sam davek na pridobivanje mineralnih surovin v aprilu dosegel 9 milijard dolarjev, dvakrat več kot mesec prej. Financial Times je poročal o 150 milijonih dolarjev dodatnih dnevnih proračunskih prihodkov. Hormuški preliv zadržuje tudi tokove drugih surovin: cene aluminija so od začetka konflikta zrasle za 12 odstotkov, sečnine za skoraj tri četrtine, je dokumentiral Bloomberg. Zelenskij je v aprilu ocenil, da je na morju več kot 110 tankerjev z 12 milijoni ton ruske nafte. “Vsak dolar, plačan za rusko nafto, je denar za vojno,” je zapisal.

Chatham House je v aprilski analizi opozoril, da te številke ne povedo vsega. Padec cene zlata od januarskih vrhov je Rusiji izbrisal okrog 55 milijard dolarjev papirnatih dobičkov iz rezerv. Ukrajinski droni zadevajo baltska pristanišča Primorsk in Ust-Luga, po nekaterih ocenah Reutersa je fizični obseg ruskega pomorskega izvoza padel za do 40 odstotkov. Inflacija ostaja dvomestna, obrestna mera centralne banke presega 20 odstotkov, proračunski primanjkljaj v prvem četrtletju 2026 pa je po podatkih Emerging Market Watch dosegel 60 milijard dolarjev. Naftni prihodki iz iranske vojne Kremlju služijo za pokrivanje stroškov, ki jih povzroča njegova lastna vojna v Ukrajini.

Nemčija nosi posledice obeh kriz hkrati. Država je pred letom 2022 iz Rusije uvažala 55 odstotkov zemeljskega plina in velik del nafte. Šef energetske družbe RWE Markus Krebber je za Financial Times govoril o “strukturnem uničevanju povpraševanja v energetsko intenzivnih panogah”, ki ga ne bo mogoče povrniti. BDP se je v letu 2023 skrčil za 0,3 odstotka, v 2024 zrasel le za 0,2 odstotka. Nemčija je rusko energijo nadomestila z utekočinjenim plinom po tankerjih, a cene so ostale strukturno višje kot drugod v Evropi. Začetek leta 2026 je kazal na obrat, naročila so rasla, obrambni izdatki spodbujali povpraševanje, nato je 28. februarja izbruhnil konflikt z Iranom. Ministrstvo za gospodarstvo je aprila prepolovilo napoved rasti z enega na 0,5 odstotka, inštitut IMK pa izračunal, da je verjetnost recesije v drugem četrtletju poskočila z 11,6 na 33,5 odstotka. Torsten Schmidt iz inštituta RWI je za Reuters povedal: “Iranska vojna kaže, kako ranljivo ostaja nemško gospodarstvo zaradi energetskih odvisnosti.”

Nemčija sankcij ni popustila, namesto tega pa troši 1,6 milijarde evrov za dvomesečno davčno olajšavo na gorivo. Denar blaži cenovni šok, a ne odpravlja vzroka: fizičnega izpada 12,8 milijona sodčkov nafte dnevno, kolikor jih je po podatkih IEA od februarja izpadlo iz svetovne ponudbe. Direktor Abu Dabi National Oil Company je maja ocenil, da se bodo tokovi nafte z Bližnjega vzhoda v celoti obnovili šele konec leta 2027.

Slovenija se z enakim pritiskom spoprijema z regulacijo cen. Vlada je uvedla začasne cenovne kapice za gorivo, kot so to storile Hrvaška, Madžarska in Slovaška. Povprečna cena dizla v EU je do konca marca dosegla 2,12 evra na liter, 29 odstotkov več kot pred začetkom konflikta. Ekonomist Jože Damijan je za Euronews povedal, da tedenski cenovni model deluje le, dokler so cene na mediteranskih borzah obvladljive: “Če se Brent obdrži visoko, noben model ne more vzdrževati nizkih cen.” Slovenija je pred krizo uvažala 76 odstotkov energije, kapice ščitijo potrošnike, strošek razlike pa prevzema proračun.

Obe zahodni državi, ki sta leta 2022 zasnovali energetske sankcije proti Rusiji, sta jih v 82 dneh iranske vojne začeli razstavljati. EU ostaja pri svojem, a njen naslednji korak, popolna prepoved pomorskih storitev za ruske tankerje, je odvisen od soglasja G7, ki ga ni. Pred jesenjo se bodo morala evropska skladišča plina napolniti po podatkih nemške agencije BNetzA pri le 30 odstotkih zmogljivosti ob koncu minule zime. Cena, po kateri se bodo polnila, bo odvisna od Hormuškega preliva. Direktor IEA Fatih Birol je dogajanje označil za “največjo grožnjo globalni energetski varnosti v zgodovini”. Sankcijski režim proti ruski nafti se s to grožnjo ne more več soočati nespremenjen.