Z ali brez Mercosurja: slovenska prehranska veriga je že v krizi

Sporazum med Evropsko unijo in južnoameriškim trgovinskim blokom Mercosur je v Sloveniji znova odprl razpravo o prihodnosti domače kmetijsko-prehranske verige. A po opozorilih Zadružne zveze Slovenije Mercosur ni osrednji problem. Težava je globlja in starejša. Slovenska kmetijsko-prehranska veriga, ki temelji na domači surovini, je po njihovih ocenah v krizi, z ali brez trgovinskega sporazuma.

Potem ko je Evropski parlament odločil, da predlagani trgovinski dogovor z Mercosurjem pošlje v presojo na Sodišče EU, so v Zadružni zvezi poudarili, da je Slovenija s tem dobila zgolj kratek čas. Čas ne za politično taktiziranje, temveč za trezno presojo posledic in predvsem za ukrepanje doma. Vprašanje namreč ni, ali bo Mercosur uveljavljen, temveč ali je slovenski kmetijsko-prehranski sistem sploh dovolj robusten, da prenese dodatne pritiske globalne konkurence.

Nosilci sistema so družinske kmetije

Po oceni zadružne zveze slovensko kmetijstvo in živilsko-predelovalna dejavnost, ki temeljita na slovenski surovini, že danes delujeta v zelo omejenih razmerah. Nosilci sistema so družinske kmetije, ki zagotavljajo osnovo prehranske varnosti in suverenosti države, a so hkrati najbolj izpostavljene cenovnim pritiskom, nihanjem na trgih in neenakim konkurenčnim pogojem.

Evropska komisija je v izvajanje sporazuma z Mercosurjem vključila varovalke, vendar v Zadružni zvezi opozarjajo, da ostaja odprto vprašanje njihove dejanske učinkovitosti. Negativni pritiski na trg se praviloma ne razvijajo linearno, temveč spiralno. Ko se tak proces enkrat zažene, ga je težko ustaviti, še posebej z naknadnimi in kratkoročnimi ukrepi. Finančne pomoči, uvedene prepozno, po njihovem mnenju ne morejo nadomestiti izgubljene proizvodnje in porušenih verig.

Kriza ne zadeva zgolj sektorjev z nižjo stopnjo samooskrbe 

Tudi panoge, v katerih je Slovenija tradicionalno močnejša (mleko, goveje meso, vino), bi lahko sledile poti, ki jo je v zadnjih dveh desetletjih prehodil sektor prašičjega mesa. Ta je bil nekoč bistveno bolj samozadosten, danes pa je v veliki meri odvisen od uvoza.

Zadružna zveza zato poziva k oblikovanju dolgoročne strategije razvoja kmetijsko-prehranske verige. Ne gre za kratkoročne odzive ali parcialne ukrepe, temveč za jasen odgovor na tri temeljna vprašanja. Kje smo danes, kam želimo priti in kako bomo tja prišli v naslednjih tridesetih letih? Brez takšne strategije po njihovem mnenju ni mogoče zagotoviti stabilnosti sistema.

Predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič poudarja, da je treba hkrati ohraniti in okrepiti domačo kmetijsko pridelavo ter živilsko-predelovalno dejavnost, ki temelji na slovenski surovini. To ni zgolj vprašanje kmetijske politike, temveč širše gospodarske in varnostne politike države.

Pomemben del rešitve vidi tudi v večji transparentnosti. Zadružna zveza predlaga vzpostavitev državnega centralnega informacijskega sistema, ki bi v realnem času spremljal tokove osnovnih surovin po poreklu. Tak sistem bi omogočal zaznavanje odstopanj in ustvaril, kot pravijo, “digitalno resnico o poreklu hrane”. Potrošnik ima pravico vedeti, kaj kupuje in od kod prihaja hrana, država pa ima dolžnost, da to pravico podpre z verodostojnimi podatki in učinkovitim nadzorom.

Kot prvi konkreten korak zveza predlaga, da slovenski politiki in uradniki v Bruslju zahtevajo razširitev izvajanja uredbe o navajanju porekla tudi na registrirane blagovne znamke. Brez tega bo preglednost ostala delna, pritisk na domače proizvajalce pa se bo nadaljeval.