INR pred prvimi spremembami: Dvojni prostor za vplačila in konec domačega okvira

Individualni naložbeni račun, nova davčno spodbujena oblika varčevanja, ki je zaživela šele spomladi, že čaka na prvi poseg v pravila. Na ministrstvu za finance po neuradnih informacijah Financ pripravljajo spremembe zakona, ki bi odpravile poseben slovenski podračun in osnovno letno mejo vplačil podvojile s pet tisoč na deset tisoč evrov. Za vlagatelje je to manj omejitev pri razpršitvi premoženja. Odpirajo pa se vprašanja, kako stabilna so pravila sheme, ki je zamišljena za dolgoročno varčevanje.

Zakon o individualnih naložbenih računih je začel veljati 5. marca letos. Davčni rezident lahko v življenju odpre en sam tak račun, prek njega pa vlaga v delnice, obveznice, zakladne menice in sklade ETF, ki morajo biti uvrščeni v trgovanje v državah članicah EU, Evropskega gospodarskega prostora ali OECD. 

V prvem koledarskem letu je dovoljenih do 20 tisoč evrov vplačil, v naslednjih letih pa pet tisoč evrov, ki jim je mogoče dodati še pet tisoč evrov, a le za naložbe v slovenske vrednostne papirje. Skupna meja za celotno obdobje je 150 tisoč evrov. Dobički znotraj računa se ne obdavčujejo sproti, davek po stopnji 15 odstotkov pa zapade šele ob izplačilu, pri čemer je prvo izplačilo po 15 letih brez vmesnih dvigov povsem oproščeno.

Zanimanje je bilo od začetka precejšnje. V prvem tednu je bilo odprtih več kot dva tisoč računov, do konca maja pa že okoli deset tisoč, ponudbo zanje pa je imelo šest ponudnikov. Prav zato bo vsaka sprememba pravil zadela razmeroma široko skupino varčevalcev.

Povod za napovedane spremembe so po neuradnih informacijah pripombe evropskih organov. Pogoj, da lahko vlagatelj dodatnih pet tisoč evrov na leto vplača le, če jih usmeri v domače naložbe, namreč postavlja slovenske vrednostne papirje v ugodnejši položaj in lahko odvrača od primerljivih naložb drugod po uniji. To je v nasprotju z načelom prostega pretoka kapitala, enim od temeljev enotnega trga, na kar so nekateri opozarjali že med pripravo zakona.

Vir: Zakon o individualnih naložbenih računih, gov.si

Podobno sporno ureditev ima po navedbah Financ denimo Italija. Namesto podračuna naj bi na ministrstvu razmišljali o preprostejši rešitvi, to je o dvigu osnovne letne meje s pet na deset tisoč evrov. Skupna letna možnost vplačil bi tako ostala enaka, odpadla pa bi vez z domačimi naložbami. Po neuradnih informacijah ni izključen niti večji dvig meje in zvišanje skupne meje nad sedanjih 150 tisoč evrov. Sprememb naj ne bi bilo pričakovati z novim letom, ampak šele med njim, kar pomeni, da bi slovenski podračun z januarjem najprej vendarle zaživel.

Za vlagatelja je slovenski podračun predvsem omejitev, ki otežuje globalno razpršitev premoženja. Po zdajšnji ureditvi prenosi sredstev med osnovnim in posebnim podračunom niso mogoči, zato vlagatelj deleža domačih in tujih naložb ne more sproti prilagajati razmeram na trgih. Z odpravo podračuna bi celotni letni znesek lahko razporedil med širši nabor dovoljenih instrumentov in portfelj pozneje svobodneje spreminjal. Prav to je sprememba, ki jo del vlagateljev pozdravlja kot korak na bolje.

Ostaja pa vprašanje, ki napovedane spremembe ne naslavljajo, in sicer izplačevanje. Po sedanji ureditvi vlagatelj ob prvem izplačilu z računa izniči davčno obdobje, zato postopno in davčno ugodno dvigovanje sredstev po poteku 15 let ni mogoče. Za shemo, katere glavna prednost je ravno oprostitev po dolgem obdobju varčevanja, je to omejitev, na katero bodo imetniki verjetno še opozarjali.

Če se pravila spreminjajo že v prvem letu delovanja, je težko graditi zaupanje v instrument, ki od varčevalca terja odločitev za desetletje in pol. Napovedane spremembe gredo sicer v korist vlagateljem, a predvidljivost okvira je pri dolgoročnem varčevanju pogosto enako pomembna kot sama višina mej in davčnih ugodnosti.