Kubanski parlament je v četrtek soglasno sprejel 176 gospodarskih ukrepov, ki predstavljajo najgloblji poseg v socializem na otoku od revolucije leta 1959. Tuji vlagatelji ne bodo več potrebovali skupnih podjetij z državo, dovoljeni bodo veliki zasebni poslovni subjekti, kubanskim in tujim investitorjem pa bo omogočen nakup deležev v državnih podjetjih. Uvedeno bo zasebno bančništvo, zasebne menjalnice valut, neomejene malo in srednje velike zasebne družbe, odpravljene bodo splošne cenovne regulacije, nedržavni sektorji pa bodo smeli uvažati in prodajati gorivo.
Premier Manuel Marrero Cruz je 176 ukrepov, organiziranih v 23 strateških sklopov, predstavil v izrednem nagovoru narodne skupščine v Havani. Kubanski ekonomist Daniel Torralbas, ki deluje v Londonu, je reforme opisal kot najgloblji program gospodarskih sprememb od Castrove revolucije. Predsednik Miguel Díaz-Canel je v istem nastopu dvakrat poudaril, da Kuba “ne opušča socializma” in da reform “ne sprejema zaradi pritiska Yankejev (izraz, ki se uporablja za ljudi iz Združenih držav Amerike), temveč iz suverene notranje refleksije.”
Razsežnost krize, ki je privedla do preobrata, je izjemna. Gospodarska komisija Združenih narodov za Latinsko Ameriko in Karibe (CEPAL) napoveduje 6,5-odstotni upad kubanskega BDP v letu 2026, kumulativni padec v letih 2025 in 2026 pa ocenjuje na 10,3 odstotka. To bi bila najgloblja kriza od tako imenovanega posebnega obdobja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Kuba po razpadu Sovjetske zveze izgubila svojega ključnega zaveznika in ekonomskega pokrovitelja. Kuba je najslabše rastoče gospodarstvo v regiji drugo leto zapored.
Neposredni sprožilec je bila naftna blokada, ki jo je januarja uvedel predsednik Donald Trump po tem, ko je odstavil venezuelskega voditelja Nicolása Madura, glavnega kubanskega zaveznika za dobavo nafte. Blokada je otok privedla na rob kolapsa. Električna energija odpove za več ur dnevno, javni prevoz je ohromljen, goriva za kmetijstvo primanjkuje. Trump hkrati odprto razpravlja o prevzemu otoka, ki je od Floride oddaljen le 145 kilometrov, kar je dodatno okrepilo pritisk na kubanski režim.
Ekonomist Pedro Monreal je reformni paket opisal kot “zapozneli pragmatizem” in opozoril, da je Kuba zamudila priložnost za postopne reforme po kitajskem ali vietnamskem vzoru, ko so bile razmere še ugodnejše. Opozicijski politik Manuel Cuesta Morúa je ukrepe označil za “zapoznele kitajske reforme.” Oba opozarjata, da je osrednje vprašanje, ali bodo reforme, ki so na papirju revolucionarne, v praksi uspele premagati birokracijo, ki je v desetletjih centralnega planiranja postala vzporedni državni aparat z lastnimi interesi. Díaz-Canel je sam priznal, da je birokracija ena od notranjih ovir za izvajanje sprememb, in zagrozil s posledicami za tiste, ki bodo reforme sabotirali.
Za Evropo in Slovenijo je kubanski preobrat zanimiv iz dveh razlogov. Prvič, odprtje za tuje naložbe brez obveznih skupnih podjetij z državo odpira trg za evropska podjetja v turizmu, energetiki, kmetijstvu in zdravstvu, pri čemer je Kuba za evropske investitorje doslej veljala za prezapleteno in pretvegano okolje. Drugič, kubanski primer je šolski prikaz tega, kar ekonomisti imenujejo “reforme pod pritiskom”. To so strukturne spremembe, izvedene ne iz prepričanja, temveč iz nuje preživetja. Ali bodo uspele, bo odvisno od hitrosti izvedbe, obsega birokratskega odpora in trajanja ameriške blokade.
