Štiriindvajset mesecev po tem, ko je Evropska komisija Sloveniji izplačala 257,7 milijona evrov v okviru tretjega zahtevka Mehanizma za okrevanje in odpornost, se pri naložbi za trajnostno obnovo kulturne dediščine izteka čas. Od 17 projektov je 14 zaključenih, trije pa so še v izvajanju.
Rok je 31. avgust, znesek pa 42 milijonov evrov, od katerih je bilo do danes izplačanih dobrih 31 milijonov. Na papirju je to uspeh, v resnici je to šele začetek zgodbe. Cilj naložbe je bil podpreti trajnostni razvoj turizma z oživljanjem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo skupaj z občinami je v projekt vključilo 17 objektov, od gradu Podčetrtek do Pilonove galerije v Ajdovščini, od Notranjskega muzeja Postojna do Stare železarne na Ravnah na Koroškem.
Toda obnova stavbe in oživljanje destinacije sta dve povsem različni stvari. Slovenija ima v registru nepremične kulturne dediščine 31.095 enot, od tega 8.484 razglašenih za kulturni spomenik. NOO je posegel v 17 od njih. To je 0,2 odstotka celotnega fonda.
Vprašanje ni, ali so bila sredstva porabljena prav. Vprašanje je, kaj se zgodi s preostalimi 8.467 kulturnimi spomeniki, ko se evropski denar izteče. Med projekti, ki še niso zaključeni, so obnova hiše Vrba 1 ob Prešernovi domačiji, celovita obnova gradu Negova in celovita obnova gradu Turjak. Vsi trije so kulturni spomeniki državnega pomena. Rok za zaključek je junij 2026, skrajni rok za vse aktivnosti pa avgust 2026.
Zamude pri obnovi javnih objektov v Sloveniji niso novost. So pa pri projektih, vezanih na evropske roke, dražje, saj tveganje ni le nepravočasna izvedba, temveč vračilo sredstev. Urad za okrevanje in odpornost zagotavlja, da bodo cilji doseženi. A pri treh od petih projektov državnega pomena čas pritiska.
Večji strukturni problem ni v tem, kateri gradovi so obnovljeni in kateri ne. Problem je, da Slovenija nima dolgoročnega mehanizma financiranja kulturne dediščine, ki bi deloval neodvisno od enkratnih evropskih instrumentov.
NOO je bil izjemna priložnost, ne trajna rešitev. Ko se septembra 2026 zapre zadnji zahtevek za plačilo, ne bo naslednjega sklada s primerljivimi zneski. Sredstva kohezijske politike 2021-2027 so usmerjena drugam, naslednji večletni finančni okvir EU pa bo znan šele čez nekaj let.
Slovenija je v treh letih obnovila nekaj svojih najlepših gradov in galerij. Zgradila pa ni sistema, ki bi zagotovil, da čez deset let ne bodo spet potrebovali obnove.
