K gradnji 127 kilometrov Jadransko-jonske avtoceste, ocenjene na približno 2,8 milijarde evrov, je Črna gora povabila ameriške družbe. Veleposlaništvo Združenih držav v Podgorici je objavilo poziv za izkaz interesa z rokom 7. septembra, cenovna ocena pa izhaja iz dokumenta črnogorskega ministrstva za javna dela, objavljenega ob pozivu. Trasa poteka od meje z Bosno in Hercegovino pri Nudu do meje z Albanijo pri Sukobinu.
Najdražji je 23 kilometrov dolg odsek Virpazar-Zaljevo, ocenjen na 700 milijonov evrov. Za 21 kilometrov od Krivošij prek Grahova do meje z Bosno in Hercegovino je predvidenih 480 milijonov evrov, za 23 kilometrov med Zaljevim, Ulcinjem in Sukobinom pa 420 milijonov evrov. Za 19 kilometrov med Gradcem in Čevom je v dokumentu zapisanih 380 milijonov evrov, za 16 kilometrov med Čevom in Krivošijami pa 320 milijonov evrov. Na 25 kilometrih med Gradcem in Virpazarjem bi koridor uporabil traso avtoceste Bar-Boljare, ločene cene za ta del pa dokument ne navaja.
Seštevek petih cenovno opredeljenih odsekov znaša 2,3 milijarde evrov, kar je po izračunu Lider.si, ki sešteva postavke iz dokumenta ministrstva, približno 500 milijonov evrov manj od skupne ocene za celoten koridor. Povprečna cena kilometra pri okoli 22 milijonih evrov izhaja iz istega izračuna, ki skupno oceno deli z dolžino trase.
Idejne rešitve so končane za vse odseke, idejni projekti pa so v pripravi. Po dokumentu ministrstva bo idejni projekt za odsek Virpazar-Zaljevo končan do konca letošnjega leta.
Podlaga za poziv je medvladni sporazum o sodelovanju pri izvajanju strateških projektov, ki sta ga 24. julija v Washingtonu podpisala črnogorska ministrica za javna dela Majda Adžović in pomočnik ameriškega državnega sekretarja za gospodarska, energetska in poslovna vprašanja Caleb Orr. Črnogorska skupščina je sporazum ratificirala 31. julija z 59 glasovi za in brez glasu proti, veljati pa je začel 13. avgusta. Sporazum Črno goro zavezuje k oprostitvi davka na dodano vrednost in carinskih dajatev za transakcije, povezane s projekti, določa pa tudi cilj do 50-odstotnega deleža črnogorskega blaga, dobaviteljev in podizvajalcev.
Sporazum ne zagotavlja ameriškega financiranja. Upravičenost do podpore presojajo ameriške institucije, med njimi izvozno-uvozna banka EXIM, agencija za trgovino in razvoj USTDA ter razvojna finančna korporacija DFC. Pogoji morebitnega posojila ali nepovratnih sredstev se urejajo za vsak projekt posebej. Končno odločitev o izbiri partnerja ohranja črnogorska vlada, ki se lahko odloči tudi za druge vire financiranja.
Drugi projekt, ki ga je Črna gora predložila ameriški strani, je nacionalni sistem za integrirano skeniranje tovora in modernizacijo mejne kontrole. Med prihodnjimi projekti dokument navaja posodobitev Luke Bar, podatkovne centre industrijskega obsega, omrežno infrastrukturo in optične kable.
Jonsko-jadranski plinovod IAP, ki spada v isti koridor, je zasnovan kot dvosmerni vod, dolg 94 kilometrov, z zmogljivostjo okoli pol milijarde kubičnih metrov na leto. Povezal bi Transjadranski plinovod TAP pri albanskem Fieru prek Albanije in Črne gore s plinskimi sistemi na severu. Prvotni koncept je predvideval priključek na hrvaški prenosni sistem pri Splitu, po dokumentu pa bo pri prihodnji konfiguraciji trase preučena najustreznejša povezava proti Bosni in Hercegovini oziroma Hrvaški. Črnogorsko ministrstvo za energetiko in rudarstvo je predlagalo, naj trasa plinovoda poteka ob avtocesti namesto ob obali in po podmorju. Vzporedno se preučujeta terminal za utekočinjeni zemeljski plin in plinska elektrarna v Baru, odločitev pa čaka na rezultate študije izvedljivosti. V začetni fazi je plinovod namenjen zemeljskemu plinu, koncept pa predvideva infrastrukturo, pripravljeno tudi na vodik.
Črna gora danes nima infrastrukture za prenos ali distribucijo zemeljskega plina in nima vzpostavljenega trga s tem energentom.
