Marsikdo misli, da je nagrada za uspešnost nekaj, kar delodajalec podeli po svoji presoji, kadar je dobre volje. V resnici je drugače. Po Zakonu o delovnih razmerjih je plačilo za delovno uspešnost sestavni del plače delavca, ne pa bonus, ki bi bil prepuščen naključju.
Zaposleni ima pravico vnaprej vedeti, kaj mora doseči in koliko mu bo za to pripadalo.
Kako velik je ta del plače, ni odvisno od občutka, ampak od konkretnih meril. Delovna uspešnost se določa glede na gospodarnost, kakovost in obseg opravljenega dela, merila pa morajo biti vnaprej zapisana, bodisi v kolektivni pogodbi, pogodbi o zaposlitvi ali v splošnem aktu delodajalca.
Delavec mora torej že vnaprej poznati pravila igre, ne pa šele ob plačilni listi ugotavljati, zakaj je dobil toliko, kot je.
Plačo si je najlažje predstavljati v dveh delih. Osnovna plača je stalni del, določen v evrih in zapisan v pogodbi o zaposlitvi, del za delovno uspešnost pa je variabilen in se spreminja glede na dosežene rezultate. Uspešnost se lahko ocenjuje individualno, torej po delu posameznika, ali skupinsko, po rezultatu ekipe, izplačilo pa je vezano na to, kaj je bilo dejansko doseženo.
Pri tem je pomembno ločiti dva pojma, ki ju ljudje pogosto zamenjujejo. Delovna uspešnost je reden del plače in je vezana na delo posameznika, medtem ko je poslovna uspešnost, bolj znana kot božičnica ali trinajsta plača, odvisna od poslovnega izida podjetja in ni zakonska obveznost.
Zaposleni zato morajo preveriti, kaj o uspešnosti piše v njihovi pogodbi in kolektivni pogodbi, saj gre za del plače, ki jim po zakonu pripada, ne pa za dobrodošlo presenečenje.
