Steve Hanke, profesor ekonomije na univerzi Johns Hopkins in nekdanji ekonomski svetovalec predsednika Reagana, je eden najglasnejših opozorilcev pred posledicami iranske krize. V intervjuju za Metals & Miners 20. marca in v nedeljski objavi na omrežju X je postavil okvir za razumevanje šoka, ki se po njegovi oceni korenito razlikuje od vsega, kar je svet doživel v zadnjih desetletjih.
Hankejev izhodiščni argument je preprost – to je obratni COVID. Leta 2020 je povpraševanje čez noč izginilo, medtem ko je ponudba ostala nedotaknjena. Zdaj je obratno. “Ponudba ključnega vhodnega materiala, nafte, se drastično krči, medtem ko povpraševanje ostaja,” je dejal. Že v najboljšem scenariju pričakuje najmanj desetodstotno krčenje ponudbe nafte na svetovnem trgu. Ob tem opozarja, da svet trenutno zgolj troši zaloge. Ko se bodo te izčrpale, bodo cene poskočile. “Najhuje šele prihaja,” je zapisal v nedeljo, ob tem pa citiral Jeffa Currieja iz Carlyle Group, ki pravi, da gre šele za začetek “naftne katastrofe.”
Krizo po Hankejevem mnenju poganja Trumpov “smrtonosni koktajl” treh politik: protekcionizma, militarizma in intervencionizma. Vse tri sočasno pritiskajo na svetovno gospodarstvo. Carine dvigajo cene uvoza, vojna v Iranu zapira dobavne poti, poseganje v trge pa odganja kapital.
Hanke pri tem izpostavlja iranski rial, ki se je od začetka vojne na črnem trgu okrepil za 13 odstotkov proti dolarju. Trgi torej ocenjujejo, da Iran iz konflikta izhaja v relativno boljšem položaju, kot je bil pred njim. Iran je po Hankejevi oceni prevzel strategijo Muhammada Alija iz legendarnega dvoboja proti Georgu Foremanu leta 1974; vpija udarce, se naslanja na vrvi in čaka, da se nasprotnik izčrpa. “Iranci izvajajo rope-a-dope,” je dejal.
Hanke dodaja, da ključne karte v tej krizi ne drži niti Washington niti Teheran, ampak Peking. Kitajski nadzor nad redkimi zemeljskimi kovinami je po njegovi oceni morda pomembnejši od samega Hormusa. Kitajska je največja odjemalka iranske nafte in edina država, katere plovila Iran prepušča skozi ožino. Njen vpliv na ponudbo kritičnih mineralov ji daje izjemno pogajalsko moč. Če bi Peking omejil izvoz redkih zemeljskih kovin, bi to prizadelo zahodne obrambne in tehnološke dobavne verige globlje kot katera koli zapora morske poti.
Na vprašanje o cenah nafte je Hanke odgovoril, da bodo “papirnate cene rasle k fizičnim, ne obratno.” Na terminskih trgih cene še vedno ne sledijo dejanski pomanjkljivosti na fizičnem trgu, kjer kupci za takojšnjo dobavo plačujejo znatno več, kot znašajo borzni tečaji. Anomalija, pri kateri je ameriška nafta WTI dražja od Brenta, česar v normalnih pogojih ni, potrjuje njegovo tezo: kdor potrebuje sodček zdaj, plača več, ker ga preprosto ni dovolj.
Hanke torej ne napoveduje niti konca vojne niti določene cene nafte. Ponuja pa strukturni okvir; kriza ponudbe (ne povpraševanja), nasprotnik, ki se ne zlomi (Iran), tretja sila, ki drži ključe (Kitajska), in trg, ki še ni v celoti ocenil obsega primanjkljaja (terminski posli pod fizičnimi cenami). Če ima prav, se najhuje še ni zgodilo.
En odgovor
Bojim se, da ima prav.