Marca smo proizvedli manj elektrike kot lani, hidro energija je bil v kolapsu, jedrska se je držala, obnovljivi viri energije so rasli, a so še vedno premajhni in kljub vsemu ostajamo neto izvozniki, ki vse bolj uvažajo. Neto proizvodnja električne energije je marca 2026 znašala 1.294 GWh, kar je 9 % manj kot marca 2025. Največji “krivec” je hidroenergija, ki je padla za 36 % glede na lani. Termoelektrarne so dodale še 7-odstotni upad.
Slovenija je energetsko strategijo gradila na dveh stebrih, vodi in jedrski energiji. Marca je eden od njiju skoraj odpovedal. To ni okvara, ampak vreme, ki je vse manj predvidljivo. Jedrska elektrarna je bila edina, ki je ostala na ravni lanskega marca, z 521 GWh brez spremembe.
Obnovljivi viri so marca zabeležili 45-odstotno rast, s 63 GWh na 131 GWh. Številka je impresivna, dokler je ne postavimo ob izpad hidroenergije, ki je marca izgubil 150 GWh glede na lani. OVE so nadoknadili manj kot polovico tega. Zeleni prehod se v uradnih dokumentih bere lepo, a je v megavatnih urah zgodba bolj trpka. Sončne in vetrne elektrarne so marca pokrile 10 % celotne neto proizvodnje, lani so pokrile 7 %. Rast je realna, obseg pa ostaja skromen.
Strukturni problem ostaja nespremenjen. Slovenija nima zadostnih zmogljivosti za pokritje lastnih potreb brez jedrske elektrarne in brez ugodne hidrologije. Obe spremenljivki sta ranljivi, vsaka na svoj način.
Marca smo izvozili 836 GWh električne energije, uvozili pa 768 GWh. Na papirju smo ostali neto izvozniki, a z vse manjšo maržo. Izvoz se je glede na lani zmanjšal za 14 %, uvoz pa povečal za 7 %.
Energetska bilanca je ogledalo tega, kar se dogaja v proizvodnji. Država ima energetsko infrastrukturo iz prejšnjega stoletja, vremensko negotovost pa 21. stoletja. Jez ne more nadomestiti sončne celice, sončna celica pa ne more nadomestiti jedrskega reaktorja. Vsaj ne še.
