Idrijski rudnik živega srebra je zaprt, a mesto na njem služi še danes. Idrija je nekdanjo rudarsko preteklost spremenila v turistično doživetje, leta 2012 pa se je skupaj s špansko Almadéno uvrstila na Unescov seznam svetovne dediščine. To je najbolj oprijemljiv slovenski dokaz trenda, ki ga v novem pregledu opisuje Raziskovalna služba Evropskega parlamenta. Industrijska dediščina, od opuščenih tovarn in rudnikov do pristaniških žerjavov, v Evropi vse manj velja za breme preteklosti in vse bolj za gospodarski vir.
Ključna sprememba je v pogledu na stare industrijske objekte. Namesto rušenja in gradnje na novo se uveljavlja prilagojena ponovna raba, ki po ugotovitvah evropskih strokovnjakov podaljša življenjsko dobo stavb in ohrani vanje vgrajeno energijo, kar je bolj trajnostno in pogosto ceneje.
Ta logika krožnega gospodarstva se prepleta s kulturo in turizmom. Študija med letoma 2006 in 2023 je pokazala, da je kar 72 odstotkov evropskih prestolnic kulture v svoje programe vključilo industrijsko dediščino, dve tretjini pa sta obnovili in ponovno uporabili nekdanje industrijske objekte. Največje omrežje tovrstnih točk, Evropska pot industrijske dediščine, danes povezuje več kot 2.400 lokacij po celini.
Slovenski zgled iz Idrije
Idrija ostaja učbeniški primer, kako se dediščina pretvori v razvoj. Antonijev rov iz leta 1500 velja za enega najstarejših vhodov v rudnike v Evropi, muzej industrijske in tehniške dediščine v gradu Gewerkenegg pa je bil leta 1997 razglašen za najboljši evropski muzej.
Mesto je leta 2011 prejelo tudi evropski naziv destinacije odličnosti prav zaradi kakovostnega oživljanja dediščine na trajnosten način. Tehnologija se je v Idriji razvijala v sodelovanju znanosti in gospodarstva, kar je kraj skozi stoletja povezovalo s svetom. Danes iz iste zgodbe nastajajo turistični prihodki, prepoznavnost in delovna mesta.
Za Slovenijo je najbolj zanimiv del zgodbe povezan s prehodom iz premoga. Evropski sklad za pravični prehod izrecno poudarja pomen rudarske dediščine in potrebo po ohranjanju identitete rudarskih skupnosti, torej po ohranjanju vezi med njihovo preteklostjo in prihodnostjo. To se neposredno dotika Šaleške doline in Zasavja, kjer se z zapiranjem premogovništva odpira luknja gospodarstva in identitete. Industrijska dediščina je lahko del odgovora, saj združuje regionalno regeneracijo, turizem in ohranjanje skupnostne identitete. Na voljo je tudi denar. Projekte tega tipa financirajo Ustvarjalna Evropa, Evropski sklad za regionalni razvoj, sklad za pravični prehod in program Obzorje Evropa, v prihodnjem večletnem proračunu pa naj bi se pridružil še Evropski sklad za konkurenčnost.
Industrijska dediščina je lahko zagon za oživitev regij, ni pa čarobna palica. Objekti so večinoma veliki, dragi za vzdrževanje in včasih preveč onesnaženi, uspeh pa je odvisen od tega, ali jih lokalne skupnosti sprejmejo za svoje. Za slovenske regije v prehodu, je jasno, da bodo, će bodo industrijsko preteklost obravnavale kot naložbo in ne kot ostanek, lahko spremenili to rudarsko identiteto tudi v gospodarsko prihodnost, tako kot je to storila Idrija, ki je vsem pokazala, da je to mogoče.
