Visoke cene nafte so zaradi konflikta na Bližnjem vzhodu dobičkonosne predvsem za naftne družbe, medtem ko imajo za potrošnike in gospodarstvo nasploh lahko uničujoč vpliv že na kratek rok. Kljub temu pa tudi naftne družbe dolgoročno niso odporne na vse posledice, ki jih s seboj prinaša energetska kriza.
Cena sodčka nafte je pred 28. februarjem, ko se je začela vojna v Iranu, znašala približno 70 dolarjev, po tem se je vztrajno vzpenjala do skoraj 120 dolarjev za sodček. To je seveda povečalo prihodke večjih proizvajalcev nafte.
Še posebno korist od višjih cen imajo ameriške naftne družbe, ki so neodvisne od proizvodnje Irana, saj lahko prodajo večjo količino nafte po višji ceni. Precej dober pokazatelj njihovega uspeha je tudi gibanje delnic energetskega sektorja na borzi.
Po poročanju portala Npr so delnice energetskih podjetij od začetka leta zrasle za približno 25 odstotkov, medtem ko širši trg ne sledi temu trendu; na primer indeks S&P 500 je rahlo padel.
Ta rast se je v petek delno obrnila. Iran je prek zunanjega ministra Abbasa Araghchija razglasil Hormuško ožino za odprto za komercialni promet, kar je sprožilo padec cene nafte Brent za približno devet odstotkov, s četrtkovega zaključka pri 99,39 dolarja na 90,38 dolarja za sod. Cena ameriške WTI je padla na 84 dolarjev. Kljub petkovemu padcu ostaja sod nafte Brent še vedno približno 20 dolarjev nad predvojno ravnijo 70 dolarjev, kar za naftne družbe zaenkrat pomeni znaten vojni pribitek. Vprašanje je, kako dolgo. Ameriška pomorska blokada iranskih pristanišč ostaja v veljavi, premirje med ZDA in Iranom pa se izteče v torek, 21. aprila.
Ameriška raziskava, v kateri je sodelovala Isabelle Weber, profesorica ekonomije na University of Massachusetts Amherst, je razkrila, da je globalna naftna industrija po obsežni invaziji Rusije na Ukrajino leta 2022 ustvarila približno 916 milijard dolarjev dobička, navaja portal Npr. Največji prejemnik pri tem so bile ZDA, ki so ustvarile 301 milijardo dolarjev, kar je približno sedemkrat več od povprečnih letnih dobičkov ameriških naftnih in plinskih podjetij pred pandemijo covida. Po besedah raziskovalke je ta denar prek izplačil delničarjem nesorazmerno pripadel najbogatejšim. »Ugotavljamo, da je šlo 50 odstotkov dobičkov v naftni in plinski industriji najbogatejšemu odstotku Američanov, medtem ko je zgolj en odstotek teh dobičkov pripadel spodnji polovici prebivalstva,« po poročanju vira pojasnjuje Weber.
Dobiček torej ni enako visok za vsa podjetja. Nekatera so namreč vezana na prodajo po pogodbi, ki vključuje že dogovorjene cene, torej tiste pred zvišanjem. Svoj delež nato prispevajo tudi omejitve pri povečanju proizvodnje, na primer čas za vrtanje in logistika, ki upočasnjujejo proces in posledično zmanjšujejo potencialne dodatne prihodke. Negotovost cen in volatilnost trga obenem otežujeta dolgoročne investicije.
Visoke cene goriv sicer povečajo denarni tok podjetij, vendar največji delež tega kolača pripada delničarjem, negativen vpliv pa občutimo potrošniki in širši del gospodarstva. Slednje lahko prispeva k zmanjšanju povpraševanja ali poslabšanju gospodarske rasti, kar se kaže v slabši kupni moči potrošnikov in dolgoročno negativno vpliva tudi na energetske družbe. Analize Evropske centralne banke namreč kažejo, da lahko trajno zvišanje cen nafte za en odstotek zmanjša potencialni BDP evroobmočja za približno 0,02 odstotka, večji cenovni šoki pa lahko v nekaj letih znižajo raven gospodarske aktivnosti tudi za okoli 0,8 odstotka.
Petkov padec naftnih cen po odprtju Hormuške ožine ponazarja ravno to tveganje. Če se bo morebitni mirovni sporazum med ZDA in Iranom uresničil in se bo ponudba nafte postopno normalizirala, se bodo cene vrnile proti predvojnim ravnem, s tem pa bo izginil vojni pribitek, ki je poganjal dobičke naftnih družb. Mednarodna agencija za energijo v aprilskem poročilu že napoveduje, da se bo svetovna poraba nafte v 2026 zmanjšala za 80 tisoč sodov dnevno, namesto prvotno napovedane rasti za 730 tisoč sodov. Zgodovina iz leta 2022 se tako ponavlja v zgolj dveh letih: kratkoročni dobički naftne industrije se kopičijo na račun potrošnikov in gospodarstva, dolgoročno pa uničenje povpraševanja udari nazaj tudi po naftnih družbah.
