Brodnjak samo iz bonusa prejel milijon evrov, slovenski top 1 odstotek nad 8.120 mesečno

Predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak je lani prejel 1.797.887 evrov bruto prejemkov, kar je 80 odstotkov več kot leta 2024 in toliko kot 683 povprečnih mesečnih bruto plač v državi. Letno poročilo največje slovenske banke, objavljeno pretekli teden, ga postavlja na prvo mesto med plačanimi menedžerji v Sloveniji in prekinja dolgoletno prvenstvo Jožeta Colariča, ki Krko vodi od januarja 2005 in je lani prejel 1,6 milijona evrov bruto.

Po podatkih SURS-a je povprečna mesečna bruto plača v Sloveniji leta 2025 znašala 2.536,03 evra, v januarju letošnjega leta pa 2.629,71 evra. Mediana mesečne bruto plače za oktober 2025 je bila 2.139 evrov. Desetina zaposlenih je prejela več kot 4.142 evrov bruto mesečno, odstotek pa več kot 8.120 evrov. Brodnjak je mesečno v povprečju prejel 149.823 evrov bruto, kar je 18,5-krat več od spodnje meje slovenskega top 1 odstotka in 70-krat več od medianske mesečne plače.

Osnovna plača in regres sta Brodnjaku lani prinesla 762.443 evrov, nagrade za poslovanje v preteklih treh letih pa milijon evrov. V letnem poročilu NLB navaja, da so v 2025 prvič zapadli v izplačilo finančni instrumenti z odlogom treh let in enega meseca, in sicer za poslovna leta 2019, 2020 in 2021. Archibald Kremser je prejel 1.770.940 evrov, Peter Andreas Burkhardt 1.662.104 evra. Celotna uprava NLB je lani zaslužila 7,5 milijona evrov.

NLB je v 2025 ustvarila 503 milijone evrov čistega dobička, dva odstotka manj kot leto prej, in delničarjem izplačala 257 milijonov evrov dividend v dveh tranšah. Država, ki ima v banki 25-odstotni delež in eno delnico, je od 2015 iz NLB prejela 623 milijonov evrov dividend. V 2013 je vlada v dokapitalizacijo NLB vplačala 1,55 milijarde evrov; 75 odstotkov minus ena delnica je bilo nato prodanih v več tranšah za skupno 779 milijonov evrov.

V evropskem kontekstu je slovenska dohodkovna razporeditev izjemno zbita. Gini koeficient za 2024 je 23,8, tretji najnižji v Evropski uniji za Slovaško (21,7) in Češko (23,7), in občutno pod povprečjem 29,4. Razmerje S80/S20, ki meri, kolikokrat več zasluži zgornjih 20 odstotkov od spodnjih 20, je v Sloveniji 3,42, v Italiji pa 5,6, kar je po razpoložljivih podatkih Eurostata med najvišjimi vrednostmi v zahodni Evropi. Evropsko povprečje znaša 4,74.

Slovenska struktura prejemkov ima dve močni zavori. Pod kolektivnimi pogodbami je 65,6 odstotka zaposlenih, vrhovna mejna stopnja dohodnine znaša 50 odstotkov pri letnem bruto dohodku nad približno 75.000 evrov. Kapitalski trg je majhen; tržna kapitalizacija Ljubljanske borze znaša okoli 7 milijard evrov, kar je manj kot bilančna vsota ene same srednje velike nemške banke. Brez močnega kapitalskega sektorja slovenski najvišji dohodkovni sloj v pretežni meri prejema dohodek iz plač, ne iz dividend ali kapitalskih dobičkov.

V slovenskih finančnih in zavarovalniških dejavnostih, ki so po podatkih SURS-a januarja 2026 izplačale najvišjo povprečno bruto plačo, je ta znašala približno 3.600 evrov mesečno. Razlika med povprečno plačo v sektorju in prejemki njegovega najvišje plačanega posameznika je v primerjavi s strukturo plač drugih slovenskih dejavnosti redko tako izrazita, čeprav primerjalnih podatkov o posamičnih prejemkih zunaj borznih družb SURS-a ne objavlja.

Madžarska je v zadnjih devetih letih po podatkih Eurostata zabeležila opazno rast Gini koeficienta, v obdobju, ko je imela v veljavi 15-odstotno enotno stopnjo dohodnine in nizko pokritost kolektivnih pogodb. Italija ima manjše število davčnih razredov na vrhu lestvice in izrazit severno-južni dohodkovni razkorak. Slovenija se je v istem obdobju gibala v obratni smeri, saj se je Gini rahlo znižal.

Levica že dolgo predlaga razširitev t. i. Lahovnikovega zakona, ki bi razmerje med povprečno in vodstveno plačo v podjetjih z državno udeležbo omejil na ena proti deset. Po tem pravilu Brodnjakova letna bruto plača ne bi smela preseči približno 327.000 evrov. Trenutna struktura NLB-jevih variabilnih prejemkov to razmerje preseže večkratno. Zagovorniki obstoječega sistema opozarjajo, da bi tovrstne omejitve otežile zaposlovanje vrhunskih menedžerjev na mednarodnem trgu dela, kar je argument, ki ga je v preteklosti uporabljalo tudi vodstvo NLB.