Zlom cene nafte ima jasne zmagovalce, a to niso porabniki

Sod Brenta se je v mesecu dni pocenil za slabo četrtino in se vrnil k 73 dolarjem. Vojna premija, ki je ceno po zaprtju Hormuške ožine pognala prek 140 dolarjev, je izginila. Gorivo se kljub temu ni pocenilo v enaki meri. Sod je spet blizu predvojne ravni, marža za predelavo nafte v dizel in bencin pa ostaja med najvišjimi v zadnjih letih. Od pocenitve tako največ dobijo rafinerije in trgovci, ne vozniki in podjetja, ki gorivo kupujejo.

Gorivo ostaja drago, ker svetu bolj kot surove nafte primanjkuje rafiniranega proizvoda. Razlika med ceno sodčka in ceno goriva na debelo, ki jo trgovci imenujejo crack, se je spomladi po podatkih dallaške izpostave ameriške centralne banke povzpela na okoli 42 dolarjev za sod, dvakrat več od običajnih dvajsetih dolarjev. Široka marža se pojavi takrat, ko goriva primanjkuje in kupci zanj ponujajo več. Evropa je po letu 2022 ostala brez ruskega dizla, več rafinerij je zaprlo vrata, letalsko gorivo pa se poteguje za isti del soda kot dizel.

To maržo najprej pobirajo rafinerije. Med njimi so ameriški Valero, Marathon in Phillips 66 ter francoski TotalEnergies, ki je prvo četrtletje sklenil z močnejšim rezultatom predelave. Mednarodna agencija za energijo v svojih poročilih ugotavlja, da tako visoke marže spremljajo pomanjkanje goriva na trgu.

Dobro leto imajo tudi trgovci z nafto. Švicarske hiše Vitol, Trafigura, Glencore in Gunvor zaslužijo na velikih nihanjih cen. Vitol, največji med njimi, je v zadnjih treh letih ustvaril povprečno okoli 12 milijard dolarjev čistega dobička na leto, Financial Times pa je Glencore ob prejšnjem pretresu trgov uvrstil med največje dobitnike. Del dobička so vložili v rafinerije in skladišča, Vitol je kupil največjo rafinerijo v Sredozemlju, zato zaslužijo pri trgovanju in pri predelavi.

Cenejša nafta na koncu koristi tudi velikim porabnikom goriva, letalskim družbam, ladjarjem in kemični industriji, njihov prihranek pa pride pozneje. Ker rafiniranega goriva primanjkuje, ga države kupujejo druga pred drugo, ameriški izvoz dizla je bil v drugem četrtletju za 27 odstotkov višji kot leto prej. Prve zaslužke poberejo predelovalci in trgovci, končni porabnik čaka.

Izgubo čutijo proizvajalci, ki jim nižja cena ne pokrije stroškov. Ameriška nafta iz skrilavca se izplača pri okoli 60 dolarjih za sod, po anketi dallaške centralne banke bi ob ceni 50 dolarjev proizvodnjo skrčilo devet od desetih črpalcev. Savdski proračun je uravnotežen šele pri okoli 80 dolarjih. Organizacija OPEC in njeni partnerji so med letom vrnili del prej omejene proizvodnje na trg in se odločajo, ali ceno braniti z novimi omejitvami ali se boriti za tržni delež.

Najbolj so na udaru proizvajalci, ki nafto že prodajajo s popustom. Rusija na trg pošilja skoraj toliko nafte kot pred vojno, a zanjo iztrži vse manj. Sorta Urals se prodaja pri okoli 58 dolarjih, približno 15 dolarjev pod Brentom, potem ko so Združene države s sankcijami zajele Rosneft in Lukoil, kupci pa zahtevajo dodatek za tveganje. Prihodki od nafte in plina so po podatkih ruskega finančnega ministrstva v zadnjem letu upadli za približno četrtino, količina izvožene nafte pa se skoraj ni spremenila.

Vse to velja, dokler nafte in goriva ostaja ravno prav malo. Zaloge so se med vojno praznile hitro in bodo po oceni ameriške uprave za energetske informacije do konca leta padle na najnižjo raven po letu 2003. Terminska krivulja še vedno kaže primanjkljaj, napovedani presežek pa je zgodba za leto 2027. Prav to pomanjkanje daje rafinerijam in trgovcem visoke marže, cena je padla zaradi pričakovanj, ne zaradi polnih skladišč. „Edino mesto, kjer se v letu 2026 pojavi presežek, so preglednice,” pravi energetski analitik Cyril Widdershoven. Če bo Organizacija OPEC zdržala disciplino ali če se spopad na Bližnjem vzhodu vrne, se lahko obrne tudi popust na rusko nafto.

Cena surove nafte se je vrnila na predvojno raven, ameriški bencin pa je junija ostal četrtino dražji kot pred letom.