Evropska unija doma predela od 10 do 15 odstotkov kritičnih surovin, ki jih potrebuje, uredba o kritičnih surovinah, Uredba (EU) 2024/1252, pa za strateške surovine do leta 2030 postavlja cilj 40 odstotkov. Tako ugotavlja študija italijanskega raziskovalnega inštituta Eurispes, objavljena 18. septembra, ki jo je koordiniral Ludovico Semerari. Pri pridobivanju iz evropskih nahajališč Eurispes ocenjuje pokritost potreb na tri do pet odstotkov ob cilju 10 odstotkov, pri recikliranju pa na manj kot pet odstotkov ob cilju 25 odstotkov.
Svetovna trgovina s kritičnimi surovinami je po podatkih iz študije leta 2023 dosegla okoli 1.925 milijard dolarjev, od tega več kot 770 milijard za minerale, neposredno povezane z energetskim prehodom. Kitajska po navedbah Eurispesa obvladuje od 80 do 90 odstotkov svetovnih zmogljivosti za rafiniranje redkih zemelj in več kot 90 odstotkov zmogljivosti za rafiniranje grafita za anode baterij. Za razvoj novega rudnika je po oceni inštituta pogosto potrebnih od 10 do 15 let.
Evropsko računsko sodišče je v posebnem poročilu 04/2026, ki ga je sprejelo decembra 2025, ocenilo, da so evropske zmogljivosti ob določanju ciljev v povprečju za vse strateške surovine pokrivale okoli osem odstotkov letne porabe pri pridobivanju, okoli 24 odstotkov pri predelavi in okoli 12 odstotkov pri recikliranju. Sodišče je opozorilo, da so cilji določeni skupno za vse strateške surovine in jih je mogoče doseči brez izboljšanja pri posameznih surovinah, med katerimi so naravni grafit in redke zemlje daleč od cilja. Cilji po njegovih ugotovitvah niso zavezujoči, njihova določitev pa ni utemeljena v nobenem javnem ali notranjem dokumentu Komisije.
Uredba o kritičnih surovinah ima tudi cilj, da do leta 2030 iz ene same države zunaj Unije ne pride več kot 65 odstotkov letne porabe posamezne strateške surovine. Pri predelavi to mejo po ugotovitvah sodišča presegajo litij iz Čila ter magnezij, galij in redke zemlje s Kitajske, pri pridobivanju pa jo presega bor, ki ga Unija v 99 odstotkih dobi iz Turčije. Magnezij, ki se uporablja v elektrolizerjih za proizvodnjo vodika, Unija v 97 odstotkih dobi s Kitajske.
Kitajska je aprila 2025 sedem elementov redkih zemelj uvrstila na seznam za nadzor izvoza in zanje uvedla izvozne licence. Evropska gospodarska zbornica na Kitajskem je po navedbah sodišča na podlagi podatkov, ki jih je med avgustom in začetkom septembra 2025 zbrala od 22 evropskih podjetij, poročala, da so kitajske oblasti odobrile 19 od 141 vlog, 121 vlog, ki so bile označene kot nujne, pa je ostalo nerešenih. Komisija do decembra 2025 pritožbe pri Svetovni trgovinski organizaciji ni vložila.
Na prvi razpis za strateške projekte maja 2024 je Komisija prejela 170 vlog in izbrala 61 projektov v Uniji ter 14 zunaj nje. Sodišče je pregledalo 19 izbranih projektov in ugotovilo, da bo po navedbah prijaviteljev 10 projektov polno zmogljivost doseglo med letoma 2026 in 2029, trije projekti jo bodo dosegli leta 2030, šest projektov pa jo bo doseglo po letu 2030, med njimi eden šele leta 2039. Uredba strateškim projektom ne zagotavlja evropskega financiranja.
Povprečni čas od odkritja nahajališča do začetka proizvodnje je po študiji iz leta 2023, na katero se sklicuje sodišče, za 127 rudnikov po svetu znašal 15,7 leta. Enotne kontaktne točke za izdajo dovoljenj, ki bi jih morale države članice vzpostaviti do februarja 2025, je po ugotovitvah sodišča do novembra 2025 vzpostavilo 16 od 27 držav.
Italija je z uredbo z zakonsko močjo št. 84 iz junija 2024, ki jo je parlament avgusta potrdil z zakonom, najdaljši rok za izdajo dovoljenj za projekte pridobivanja strateških surovin določila na 18 mesecev, za predelavo in recikliranje pa na 10 mesecev. Evropska uredba o kritičnih surovinah za strateške projekte določa najdaljša roka 27 oziroma 15 mesecev. Eurispes v študiji ocenjuje, da bo Unija kratkoročno ostala znatno odvisna od zunanjih virov, evropsko uredbo pa opisuje kot okvir za postopno preoblikovanje dobavnih verig.
Od 26 kritičnih surovin, ki jih potrebuje energetski prehod, se jih po podatkih sodišča 10 sploh ne reciklira, med njimi litij, galij in silicijeva kovina. Komisija je leta 2024 zaradi nedoseganja ciljev zbiranja in recikliranja odpadne električne in elektronske opreme začela postopke za ugotavljanje kršitev proti 24 državam članicam.
