Nobelova nagrada za ekonomijo, milijon evrov za modele, ki ob dragi energiji svetujejo dvig obresti

Nobelovo nagrado za ekonomijo, vredno okoli 1,07 milijona evrov, sta prejela Američana Robert E. Hall in Michael Woodford za raziskave, iz katerih so nastali modeli, ki centralnim bankam po skoku cen energije svetujejo dvig obrestnih mer tudi takrat, ko proizvodnja upada. Kraljeva švedska akademija znanosti jima jo je v ponedeljek v Stockholmu prisodila za mikroekonomske temelje makroekonomske stabilizacije.

Evropska centralna banka je 10. septembra ključne obrestne mere drugič letos zvišala za četrt odstotne točke, obrestna mera za odprto ponudbo mejnega depozita pa od 16. septembra znaša 2,50 odstotka. ECB je inflacijske pritiske v sporočilu po seji pripisala konfliktu na Bližnjem vzhodu, med tveganji pa navedla višjo inflacijo in nižjo gospodarsko rast. Harmonizirana inflacija je bila septembra v Sloveniji 3,7-odstotna, kažejo podatki Eurostata.

„Delo nagrajencev nam je dalo trdne teoretične temelje za modele, ki jih danes uporabljajo centralne banke in vlade po vsem svetu. Z njimi smo bolje pripravljeni na šoke v gospodarstvu, kot so energetske krize ali nenadne spremembe v potrošnji gospodinjstev,“ je v sporočilu za javnost zapisal predsednik odbora za nagrado John Hassler. Uporabnih alternativ novokeynesianskim modelom po navedbah akademije ni, med izhodišči vsake odločitve centralne banke o obrestni meri pa so tudi njihovi izračuni. Evropska centralna banka uporablja novi model evrskega območja (NAWM), katerega prvo različico so njeni ekonomisti objavili leta 2008. Po opisu v delovnem zvezku ECB je to dinamični stohastični model splošnega ravnovesja z mikroekonomskimi temelji, v katerem se cene in plače prilagajajo postopoma. Zasnovan je bil za redne makroekonomske projekcije strokovnjakov ECB in Evrosistema. Švedska centralna banka uporablja lasten model MAJA, ki se opira tudi na model evrskega območja Franka Smetsa in Rafa Woutersa iz leta 2003.

Hall je leta 1978 v reviji Journal of Political Economy zapisal, da gospodinjstva, ki trošijo glede na pričakovani prihodnji dohodek, potrošnjo spremenijo le ob novih informacijah. Teh po definiciji ni mogoče napovedati, zato tudi spremembe potrošnje niso predvidljive. Akademija Hallov članek opisuje kot prelomnico v raziskovanju potrošnje, njegova teza pa se je po njeni oceni izkazala za pravilno. Hall je s Fredericom Mishkinom leta 1982 na podlagi podatkov o posameznih gospodinjstvih pokazal, da se okoli 80 odstotkov gospodinjstev pri potrošnji odloča v skladu s teorijo, preostala pa živijo iz rok v usta. Spoznanje, da nekatera gospodinjstva pri potrošnji gledajo v prihodnost, druga pa ne, je po navedbah akademije danes pomemben gradnik modelov centralnih bank in ministrstev za finance.

Woodford je leta 2003 v knjigi Interest and Prices predstavil celovit novokeynesianski model s tremi enačbami, ki je po oceni akademije prototip vseh poznejših modelov te vrste. Po zgledu švedskega ekonomista Knuta Wicksella je pokazal, da centralne banke gospodarstvo spodbujajo ali zavirajo z obrestno mero in ne s količino denarja v obtoku. Podjetja v njegovem modelu cen ne spreminjajo ob vsaki spremembi povpraševanja ali stroškov, pri odločanju pa upoštevajo pričakovanja o prihodnjih stroških in cenah konkurentov. Za inflacijo so zato pomembna tudi pričakovanja o prihodnjih obrestnih merah, verodostojnost in preglednost centralne banke pa sta po navedbah akademije postali bistven del denarne politike. Woodford je proizvodno vrzel opredelil kot razliko med dejansko proizvodnjo in proizvodnjo, ki bi jo gospodarstvo doseglo ob povsem prožnih cenah. Naloga stabilizacijske politike je to vrzel približati ničli.

Skok cen energije po razlagi akademije zniža proizvodnjo, ki bi jo gospodarstvo doseglo ob prožnih cenah, bolj kot dejansko proizvodnjo, ker podjetja višjih stroškov v cene ne prenesejo v celoti. Vrzel postane pozitivna in povpraševanje je previsoko, čeprav se ni povečalo. V nasprotju s tradicionalnimi keynesianskimi modeli Woodfordov model v takšnih razmerah priporoča višjo obrestno mero, ki gospodarstvo dodatno ohladi. Politika, oprta na keynesianske modele, v naftnih krizah sedemdesetih let po sporočilu akademije ni znižala brezposelnosti, pripeljala pa je do nenadzorovane inflacije. Zahod je doživel desetletje nizke rasti, visoke brezposelnosti in visoke inflacije.

Woodford je na novinarski konferenci po razglasitvi povedal, da oblasti stabilizacije gospodarstva ne bi smele razumeti kot vaje, v kateri nosilci politike premikajo vzvode in upravljajo gospodarstvo ne glede na to, kako to razumejo ljudje v gospodarstvu, poroča agencija Reuters. Pomemben del odziva denarne politike so bile po njegovih besedah od leta 2009 izrecnejše napovedi o verjetni prihodnji poti obrestnih mer, ne le takojšnje nadaljnje zniževanje. ECB je takšno usmerjanje pričakovanj uvedla julija 2013, ko je Svet ECB sporočil, da pričakuje, da bodo ključne obrestne mere daljše obdobje ostale na sedanji ali nižji ravni.

Recesije in obdobja visoke inflacije po oceni akademije niso izginili, so pa krajši. Med slabostmi modela akademija v znanstveni utemeljitvi nagrade sama navaja tako imenovano uganko usmerjanja pričakovanj, ki so jo opisali Marco Del Negro, Marc Giannoni in Christina Patterson. V preprostem novokeynesianskem modelu imajo po njihovi analizi napovedi o obrestnih merah v daljni prihodnosti nesorazmerno močan vpliv na današnje povpraševanje in cene. Enotna razlaga te uganke se še ni uveljavila. Model predpostavlja tudi, da so inflacijska pričakovanja zasidrana pri cilju, kar po opozorilu akademije ni samoumevno. Inflacija v evrskem območju je oktobra 2022 dosegla 10,6 odstotka, v Sloveniji pa že julija 11,7 odstotka, kažejo podatki Eurostata. Tedanji guverner Banke Španije Pablo Hernández de Cos je novembra 2022 na konferenci v Madridu povedal, da je ECB prenehala dajati usmeritve o prihodnji poti obrestnih mer in da bo odločala od seje do seje glede na podatke. Tudi v septembrski odločitvi je ECB zapisala, da se ne zavezuje k določeni poti obrestnih mer.

Triinosemdesetletni Hall, profesor na Univerzi Stanford, od leta 1978 vodi odbor za datiranje poslovnih ciklov pri ameriškem Nacionalnem uradu za ekonomske raziskave (NBER). Odbor določa začetke in konce recesij v ZDA. Hall je s kolegom Alvinom Rabushko z Inštituta Hoover decembra 1981 v časniku Wall Street Journal predlagal uvedbo enotne davčne stopnje. Članek je po navedbah Inštituta Hoover sprožil val zanimanja zanjo. Slovaška jo je uvedla leta 2004 v višini 19 odstotkov, Romunija pa leta 2005 v višini 16 odstotkov. Sedemdesetletni Woodford je profesor na Univerzi Columbia. Pred doktoratom iz ekonomije na MIT-u je diplomiral iz prava na Yalu.

Nagrada znaša 12 milijonov švedskih kron in si jo bosta nagrajenca razdelila na pol. Znesek v evrih je izračun portala Lider.si po referenčnem tečaju ECB z 9. oktobra. Nagrado za ekonomijo, ki ni med petimi nagradami iz oporoke Alfreda Nobela, je švedska centralna banka ustanovila leta 1968. Prvič so jo podelili leta 1969. Večina dobitnikov prihaja iz ZDA, ženske pa so jo prejele le trikrat, nazadnje Claudia Goldin leta 2023. Lani so nagrado prejeli Joel Mokyr, Philippe Aghion in Peter Howitt za raziskave ustvarjalnega uničevanja. Nagrajenca bosta nagrado prevzela 10. decembra v Stockholmu. Svet ECB bo o obrestnih merah znova odločal 29. oktobra.