Evropska centralna banka se ne mudi z dvigom obrestnih mer, je za Financial Times povedal član sveta ECB Mārtiņš Kazāks, guverner latvijske centralne banke, in s tem utrdil pričakovanja finančnih trgov, da bo ključna obrestna mera 30. aprila ostala pri dveh odstotkih.
Kazāks je ocenil, da ima ECB “velik luksuz zbiranja podatkov in oblikovanja stališča”, saj se posledice bližnjevzhodnega konflikta v realno gospodarstvo prelivajo postopoma. Obenem je dodal, da bo banka ukrepala, če bo to potrebno. Isti dan se je tudi litovski član sveta ECB Gediminas Šimkus izrecno zavzel proti dviganju obrestnih mer na aprilskem zasedanju, čeprav dviga do konca leta ni izključil. Trgi dajejo aprilskemu dvigu le približno 22-odstotno verjetnost, junijskemu pa skoraj 70-odstotno.
Inflacija v evrskem območju je marca poskočila na 2,5 odstotka, potem ko je februarja znašala 1,9 odstotka. Skok je skoraj v celoti posledica energetske komponente, ki se je z negativnih 3,1 odstotka obrnila na 4,9 odstotka. Vojna v Iranu in zaprtje Hormuške ožine sta dvignila cene nafte nad 100 dolarjev za sod, evropske cene plina pa so se od začetka leta povečale za približno 80 odstotkov.
Osnovna inflacija, brez energije in hrane, se je marca znižala na 2,3 odstotka, s februarskih 2,4 odstotka. Tudi storitvena inflacija je padla s 3,4 na 3,2 odstotka. Obe številki dajeta zagovornikom potrpežljivosti znotraj ECB dovolj razlogov za čakanje.
Predsednica ECB Christine Lagarde je konec marca sicer jasno povedala, da je banka pripravljena dvigniti obrestne mere, tudi če se izkaže, da bo inflacijski sunek kratkotrajen. Na konferenci ECB in njeni opazovalci v Frankfurtu je dejala, da bi bil “zmeren prilagoditveni ukrep utemeljen”, če bi šok povzročil občutno prekoračitev cilja. Predsednik nemške Bundesbank Joachim Nagel je na spomladanskem zasedanju Mednarodnega denarnega sklada v Washingtonu položaj opisal kot “zelo nepregleden in meglen” ter Hormuško ožino označil za “Ahilovo peto svetovnega gospodarskega sistema”.
Nagel je konec marca dvig obrestnih mer na aprilskem zasedanju označil za “opcijo”, a je bil pretekli teden v Washingtonu opazno previdnejši. Zatrdil je, da je pristop od zasedanja do zasedanja edini razumen način vodenja denarne politike v tako zapletenih razmerah. Malteški centralni bankir Alexander Demarco je ocenil, da se evrsko območje morda premika proti neugodnemu scenariju, a da je večje tveganje v prehitrem ukrepanju kot v čakanju.
Vlagatelji zdaj pričakujejo, da bo ECB ključno obrestno mero do konca leta dvignila za vsaj 50 bazičnih točk, na 2,5 odstotka ali več. Prvi dvig naj bi prišel junija, drugi septembra ali oktobra. Marčevski zapisnik zasedanja ECB, objavljen 16. aprila, je potrdil, da je pristop brez vnaprejšnjih zavez na tej točki najustreznejši.
IMF je na spomladanskem zasedanju znižal napoved rasti evrskega območja za letos z 1,3 na 1,1 odstotka in zvišal napoved globalne inflacije na 4,4 odstotka. Marčevske projekcije ECB napovedujejo rast evrskega območja le 0,9 odstotka, ob neugodnem scenariju pa bi bila ta še občutno nižja. Rast plač se obenem umirja, s 4,0 odstotka v tretjem četrtletju 2025 na 3,7 odstotka v zadnjem, kar ECB daje dodaten argument za odlašanje.
Ključno za prihodnje tedne bo, ali bo energetski šok ostal omejen na prve učinke v cenah goriv in energije ali pa se bo razširil v plačno-cenovno spiralo. Kazāks je opozoril, da bi se podjetja in sindikati glede na nedavne izkušnje z inflacijo tokrat lahko odzvali hitreje kot v preteklosti. ING ocenjuje, da bo ECB izvedla vsaj en “zavarovalni” dvig obrestnih mer, morda že junija, če bo blokada Hormuške ožine trajala. Inflacijska pričakovanja zaenkrat ostajajo zasidrana pri dveh odstotkih, a vsak teden zaprtja Hormuške ožine to sidro rahlja.
