Slovenski sklad v prvem letu vzame 5,5 odstotka, Ilirikin ETF bo stal 0,6, pravi Štemberger

Slovenci imajo na bančnih računih okoli 28 milijard evrov, ki večinoma ležijo skoraj brez obresti. Igor Štemberger, ustanovitelj in predsednik uprave borznoposredniške hiše Ilirike, je prepričan, da bo te prihranke premaknila predvsem cena.

Njegova hiša pripravlja sklade ETF z letno provizijo 0,6 odstotka, posamezna domača družba za upravljanje pa po njegovih besedah vlagatelju v prvem letu zaračuna tudi 5,5 odstotka. Sam pravi, da v slovenskih vzajemnih skladih varčuje okoli 365.000 vlagateljev, skupno premoženje v upravljanju pa po podatkih Združenja družb za upravljanje znaša 7,8 milijarde evrov.

Štemberger je v pogovoru za Lider.si začetno ceno delnice Vzajemne, ki je z osmih evrov padla na okoli 1,19 evra, ocenil za desetkrat previsoko, vlagatelju pred prvim nakupom pa sporočil, naj ne čaka na popoln trenutek, ker ga ne bo.

Strošek upravljanja vaših skladov ETF bo znašal 0,6 odstotka letno, medtem ko nekateri slovenski vzajemni skladi vlagatelju v prvem letu zaračunajo bistveno več. Ali Ilirika s tem napada njihov poslovni model?

Ne gre za napad, ampak za naraven razvoj trga. Vlagatelji danes upravičeno pričakujejo nižje stroške, večjo preglednost in enostaven dostop do razpršenih naložb. ETF skladi so v svetu postali standard prav zato, ker omogočajo učinkovito vlaganje po bistveno nižjih stroških kot klasični vzajemni skladi.

Strošek upravljanja naših ETF skladov bo znašal 0,6 odstotka letno. Pri slovenskih vzajemnih skladih pa ena od družb v prvem letu vlagatelju zaračuna kar 5,5 odstotka stroška, nekatere nekoliko manj. To je ena bistvenih razlik, pri čemer niti najmanj ne želimo napadati poslovnega modela kogar koli.

Bistvo je drugje: gre za sodoben, zelo varen in dobro razpršen produkt, ki si ga lahko privošči prav vsak, od začetnih varčevalcev, ki jim starši namesto bančnega depozita podarijo manjše zneske, prek študentov, ki sodobne produkte dobro razumejo, do vseh drugih. In prav cena je tisto, kar dejansko spodbuja odločitev za nakup, v primerjavi z vzajemnimi skladi in z bančnimi depoziti.

V slovenskih vzajemnih skladih varčuje približno 365.000 vlagateljev, skupaj pa upravljajo okoli 7,8 milijarde evrov premoženja. Skupaj s pokojninskimi skladi govorimo že o več kot 10 milijardah evrov upravljanega premoženja. To je velika masa denarja in obenem velik potencialni trg za ETF sklade, saj se vlagatelji vse bolj zavedajo pomena nižjih stroškov, večje preglednosti in dolgoročne učinkovitosti vlaganja.

Če lahko slovenski vlagatelj dobi razpršeno izpostavljenost do slovenskega ali globalnega trga po bistveno nižjem strošku in ob primerljivi ali boljši dolgoročni donosnosti, je to dobro za vlagatelja in za razvoj kapitalskega trga.

Naš cilj ni rušiti obstoječega sistema, ampak ga nadgraditi ter ponuditi sodobnejšo, stroškovno učinkovitejšo in preglednejšo alternativo.

Individualni naložbeni računi so zaživeli marca, napovedali ste med pol milijona in 700.000 odprtih računov. Prvih štirinajst dni so ljudje čakali v vrsti, nato se je vpis upočasnil. Kaj se je zgodilo?

Napoved in začetek sta bila obetavna, prvih štirinajst dni so ljudje dobesedno čakali v vrsti za odprtje računov. Potem pa je zadevo spremenil napad ZDA in Izraela na Iran in negotovost, ki so jo ljudje začutili v trenutku zaostritve: strah pred neravnovesji, inflacijo, dražjimi surovinami in izdelki. Ljudje so se zdaj zopet začeli odločati za INR račune.

K temu je treba pošteno dodati, da je tudi država, verjetno zaradi te iste negotovosti in najbrž tudi zaradi volitev, pri promociji tega produkta obnemela. Enostavno je ni slišati in ne videti, čeprav gre verjetno za drugi najboljši produkt na našem finančnem trgu po razdelitvi certifikatov. Tretji zanimiv produkt pa so bile ljudske obveznice.

Če pogledate razvoj takšnega produkta v Skandinaviji in drugje po Evropi, je tudi tam vpis sprva tekel počasi, nato pa je rasel eksponentno in danes govorimo o zelo velikih številkah.

Verjamem, da bo INR prej ali slej postal del finančne rutine slovenskega prebivalstva. Gre za dolgoročen projekt spreminjanja varčevalnih navad in takšne spremembe se ne zgodijo čez noč.

Slovenci imajo na bančnih računih okoli 28 milijard evrov prihrankov. Pravite, da individualni naložbeni računi v temelju spreminjajo varčevalne navade. Kje se ta optimizem konča?

Ne bi govoril o tem, kje se optimizem konča. Bolj pomembno je vprašanje, kakšen potencial imamo kot država.

Slovenci imamo veliko denarja na bančnih računih in relativno malo dolgoročnega finančnega premoženja. To pomeni, da velik del prihrankov ne ustvarja donosa, ki bi ga lahko.

INR lahko postane most med tradicionalno depozitno kulturo in sodobnim dolgoročnim investiranjem. Toda za uspeh bodo potrebni čas, izobraževanje, dobre uporabniške izkušnje in aktivna podpora države.

Prepričan sem, da bomo čez deset let na današnje številke gledali podobno, kot danes gledamo prve korake internetnega bančništva. Sprva previdno, nato pa bo uporaba postala nekaj povsem običajnega.

Ob začetku iranske krize ste govorili o tem, ali gre za slabljenje Kitajske ali za predpripravo na večji spopad. Tri mesece pozneje, kaj bi danes svetovali vlagatelju, ki razmišlja o prvem nakupu delnic prek INR?

Rekel bi mu, naj ne čaka na popoln trenutek, ker ga ne bo.

Vedno bo obstajal razlog za previdnost. Pred nekaj leti je bil to covid, nato vojna v Ukrajini, danes Iran, jutri bo nekaj četrtega. Trgi živijo z negotovostjo in vlagatelj, ki čaka na popolno varnost, pogosto zamudi najboljše priložnosti.

INR ni namenjen kratkoročnim špekulacijam, ampak dolgoročnemu ustvarjanju premoženja. Govorimo o obdobjih desetih, petnajstih ali dvajsetih let.

Zato bi vsakemu začetniku svetoval postopnost, razpršenost in disciplino. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo naslednji mesec. Veliko bolj pomembno pa je vprašanje, kje bodo kakovostna podjetja čez deset ali petnajst let.

Zgodovina nas uči, da so prav tisti vlagatelji, ki so vztrajali skozi različne krize, na koncu ustvarili največ premoženja.

Vzajemna je začela kotirati pri osmih evrih, danes je delnica pri okoli 1,19 evra, kar je minus 85 odstotkov. Pred skupščino ste delničarjem poslali dopis, v katerem ste nasprotovali zaostreni vinkulaciji delnic. Je Vzajemna investicijsko mrtva?

Cena 8 evrov je bila predvsem posledica posebnih okoliščin uvrstitve delnic na borzo. Na eni strani je obstajalo povpraševanje, na drugi pa zaradi samega procesa prenosa delnic skoraj ni bilo ponudbe. Takšna cena, ki je po naši oceni bila za desetkratnik previsoka, zato ni predstavljala realne ocene vrednosti družbe.

Ključen je tudi podatek, da je poleg ZZZS, ki ima kot državna institucija približno 15-odstotni delež, na svoje trgovalne račune delnice do zdaj preneslo le okoli 7 odstotkov delničarjev. To pomeni, da približno 78 odstotkov delnic še vedno ni prenesenih. Prava slika ponudbe, likvidnosti in dejanske vrednosti delnice se bo zato pokazala šele, ko bo prenos bistveno bolj zaključen.

Prav zato smo nasprotovali zaostreni vinkulaciji. Ne zato, ker bi zagovarjali špekulacije, ampak zato, ker mora delničar imeti možnost normalnega razpolaganja s svojo lastnino. Če delnica ni prosto prenosljiva, trg težko oblikuje njeno pošteno vrednost.

Hkrati ne smemo pozabiti, da bo šele večji prenos delnic na trgovalne račune pokazal dejansko lastniško strukturo in pripravljenost delničarjev za prodajo ali dolgoročno lastništvo. Danes trg še ne odraža celotne slike, ampak predvsem zelo omejeno ponudbo in nizko likvidnost.

Sam še vedno vidim možnost, da bi ob dovolj veliki koncentraciji delnic in bolj normalnem delovanju trga katera izmed večjih domačih ali tujih zavarovalnic v prihodnosti pokazala interes za prevzem. Takšne zgodbe v evropskem prostoru niso nič neobičajnega.

ECB je konec maja v poročilu o finančni stabilnosti zapisala, da so delniška vrednotenja v evrskem območju raztegnjena po zgodovinskih merilih in da trgi podcenjujejo geopolitična tveganja. SBITOP se je hkrati vrnil blizu predvojne ravni. Kdo ima prav, ECB ali Ljubljanska borza?

ECB ima prav, ko opozarja na sistemska tveganja in geopolitično negotovost. Danes živimo v obdobju, ko lahko dogodki v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu ali v Aziji zelo hitro vplivajo na gospodarstvo, inflacijo in finančne trge. Takšna opozorila so zato povsem legitimna in tudi koristna.

Hkrati pa neposredna primerjava med opozorili ECB in gibanjem Ljubljanske borze ni najbolj posrečena. SBITOP odraža precej specifično lokalno zgodbo. Slovenska podjetja imajo večinoma zdrave bilance, nizko zadolženost, stabilne denarne tokove in nadpovprečne dividendne donose. Mnoga imajo danes celo več denarja kot dolga, kar je v evropskem prostoru prej izjema kot pravilo.

Pomembno je tudi razumeti širšo sliko. Današnja vrednotenja niso zgolj posledica optimizma vlagateljev, ampak tudi posledica bistveno višje globalne likvidnosti, večjih bilanc centralnih bank in ogromne količine kapitala, ki išče donos. V takšnem okolju je logično, da je tudi vrednost kakovostnih podjetij višja kot pred desetimi ali petnajstimi leti.

Poleg tega je Ljubljanska borza po finančni krizi leta 2008 okrevala bistveno počasneje kot razviti trgi. Medtem ko so ameriški in številni evropski trgi začeli novo rast že leta 2009, je domači trg zaostanek nadoknadil šele v zadnjih letih. Del današnje rasti je zato tudi posledica tega zamika.

Kaj se je v primerjavi s preteklimi krizami spremenilo pri domačih malih vlagateljih?

Ključna razlika glede na pretekle krize pa je struktura vlagateljev. Domači mali vlagatelji danes ob padcih pogosto niso več prisilni prodajalci, ampak kupci, ki delnice držijo dolgoročno predvsem zaradi dividend. To zmanjšuje prosti obtok delnic in prispeva k večji stabilnosti domačega trga.

Zato menim, da imata na svoj način prav oba. ECB opozarja na tveganja, Ljubljanska borza pa odraža dejstvo, da so domača podjetja danes kapitalsko močnejša, bolj dobičkonosna in kakovostnejša kot pred leti.

Na Ljubljanski borzi kotira 17 podjetij. Javno ste opozorili, da bi jih moralo kotirati bistveno več. Katera državna podjetja bi morala na borzo in kaj jih ovira?

Če želimo imeti resen kapitalski trg, bi moralo na Ljubljanski borzi kotirati bistveno več podjetij.

Pri državnih podjetjih bi morala država bistveno bolj aktivno razmišljati o delnih privatizacijah oziroma uvrstitvah na borzo. Ne govorimo nujno o popolni prodaji podjetij, ampak o tem, da bi del lastništva postal dostopen državljanom in institucionalnim vlagateljem. Tu govorimo predvsem o energetiki, infrastrukturi, logistiki, zavarovalništvu, finančnem sektorju, turizmu, telekomunikacijah in večjih proizvodnih družbah, torej podjetjih kot so Dars, Elektro podjetja, Sava Turizem, itd. To so sektorji, kjer ima Slovenija kakovostna podjetja, stabilne denarne tokove in dolgoročno zanimanje vlagateljev.

S takšnimi uvrstitvami bi podjetja pridobila dodatni vir kapitala, izboljšala preglednost poslovanja in okrepila korporativno upravljanje. Hkrati bi državljani dobili možnost, da neposredno sodelujejo pri rasti domačega gospodarstva, ne zgolj prek depozitov ali nepremičnin.

Kaj pa zasebna podjetja?

Pri zasebnih podjetjih pa je pogosto največja ovira miselnost. Veliko lastnikov borzo še vedno razume kot izgubo nadzora, ne pa kot priložnost za financiranje rasti, večjo prepoznavnost, profesionalizacijo upravljanja in lažji prenos lastništva med generacijami. Tudi v zasebnem sektorju imamo podjetja iz proizvodnje, prehrambne industrije, tehnologije, logistike, trgovine in storitev, ki bi lahko bila zanimiva za domače in tuje vlagatelje.

Evropa danes zelo jasno poudarja razvoj kapitalskih trgov. Tako Draghijevo poročilo o evropski konkurenčnosti kot Lettovo poročilo o prihodnosti enotnega trga in pobude Evropske komisije opozarjajo, da Evropa zaostaja za ZDA tudi zaradi slabšega dostopa podjetij do kapitala in preveč razdrobljenih kapitalskih trgov. Slovenija bi morala biti del rešitve, ne del problema.

Brez novih kotacij, večje likvidnosti in večjega vključevanja prebivalstva v kapitalski trg bomo težko naredili naslednji razvojni korak. Ljubljanska borza ne potrebuje le več prometa, ampak več kakovostnih zgodb, v katere bodo vlagatelji lahko dolgoročno verjeli.

Kam gre Ilirika čez pet let?

Lahko povem, da želimo ostati osredotočeni na isto smer. Tako kot doslej bomo skrbeli za interes svojih strank in pomagali ljudem pri dolgoročnem ustvarjanju premoženja in jim omogočiti dostop do najboljših domačih in globalnih naložbenih priložnosti. Naš servis in uporabniška izkušnja pa morata biti vsak dan boljša.

Še naprej se bomo trudili biti inovativni in po naših najboljših močeh skušali pomagati pri razvoju slovenskega kapitalskega trga.

Ilirika mobilna aplikacija, digitalizacija, Ilirika Online platforma, Individualno upravljanje premoženja (IUP), INR računi, Ilirika ETF skladi, svetovanje strankam pri nakupih in prodajah podjetij, izdaje obveznic, IPO, Kripto produkti so področja, kjer vidimo največ možnosti za rast.

Če bomo čez pet let lahko rekli, da več Slovencev investira, da je domači kapitalski trg večji in da so naše stranke zadovoljne, bomo svoj cilj dosegli.

Na koncu je uspeh finančne institucije vedno odvisen od uspeha in zadovoljstva njenih strank. To ostaja naša zaveza in osnovno vodilo tudi za naprej.