Zaprtje Hormuške ožine je s svetovnega trga izbrisalo 14 odstotkov ponudbe nafte in sprožilo največjo energetsko prekinitev doslej, dvakrat hujšo od arabskega embarga leta 1973. Cena surove nafte je od začetka vojne zrasla le za približno 30 odstotkov. Izpad sedmih odstotkov ponudbe je pred dobrim polstoletjem cene pognal navzgor za več kot 130 odstotkov, zato je vodja raziskav surovin pri Societe Generale Mike Haigh poiskal deset razlogov, zakaj tokrat ni tako.
Glavni blažilec je Kitajska. Največja svetovna uvoznica nafte je uvoz tiho zmanjšala, z 11,7 milijona sodov na dan februarja na nekaj manj kot devet milijonov sodov konec maja. Ta rez za tri milijone sodov na dan je skoraj enak celotni dnevni porabi Japonske. Razliko Peking pokriva iz strateških rezerv, ki obsegajo približno 1,4 milijarde sodov. Pri JPMorgan ocenjujejo, da kitajsko krčenje uvoza pojasnjuje okoli 74 odstotkov vsega upada svetovne trgovine z nafto.
Gospodarstva visoke cene nafte prenašajo lažje kot nekoč. Višja inflacija, višje plače in manjša energetska intenzivnost gospodarstev so po Haighovi oceni poskrbele, da sod pri 100 dolarjih danes boli toliko kot sod pri 50 do 70 dolarjih pred dvajsetimi leti. Kupci zaenkrat črpajo iz zalog, kupljenih po nižjih cenah, in se izogibajo dražjim sprotnim tovorom. Tak manever Haigh šteje za začasen, saj bo poniknil, ko se skladišča izpraznijo.
Na cene je navzdol pritiskala tudi Bela hiša. Pomirjujoče izjave, diplomatski signali in namigi o sprostitvi ponudbe so rast cen večkrat ustavili, nekajkrat pa kotacije celo potisnili nižje.
Vlagatelji ostajajo previdni. Nafti so naklonjeni, a politično tveganje in močno nihanje cen jih odvračata od večjih stav. Velik del denarja čaka ob strani, odprte pozicije na Brentu pa ležijo na najnižji ravni od lanskega avgusta. Pozornost vlagateljev se je razpršila med umetno inteligenco, delnice in obrestne mere, zato tudi resna geopolitična tveganja ne sprožijo več odzivov, kakršne so trgi poznali v prejšnjih krizah.
Nekaj nafte se vrača skozi stranska vrata. Brazilija in Venezuela sta povečali črpanje, del tega pa izničujejo ruske izgube, tako da na trg priteka 460.000 sodov dodatne nafte na dan. Proti 16 milijonom sodov, ki vsak dan manjkajo iz Perzijskega zaliva, je to daleč premalo.
Skozi samo Hormuško ožino morda potuje več nafte, kot kažejo uradni podatki. Več kot 300 ladij naj bi pri iranski agenciji PGSA plačalo za varen prehod in z izklopljenimi oddajniki AIS ter lažnim sporočanjem lokacij zakrilo sledi. Haigh dopušča, da Teheran te številke napihuje kot del komunikacijske strategije, a že sum o večjih pretokih pomaga zadrževati cene. K mirnosti prispevajo tudi Združene države, ki nafto in derivate izvažajo na rekordnih ravneh, brez vsakega znaka, da bi izvoz omejile.
Brezskrbnost se vidi tudi v terminski krivulji. Cene za oddaljene zapadlosti so tako nizke, da ne spodbujajo naložb v prihodnjo proizvodnjo zunaj OPEC, številni vlagatelji pa jih berejo kot napoved, kam se bo cena vrnila, ko se vojna konča. Haigh tej sliki ne verjame povsem. Strateške rezerve bo treba znova napolniti, zaloge se brez sveže ponudbe ne bodo obdržale, novi vrtalni projekti pa se splačajo šele pri višjih cenah, zato bo trg za ravnovesje slej ko prej potreboval dražjo nafto.
Brentova terminska pogodba je 12. junija padla za 2,32 odstotka na 88,28 dolarja za sod in se ustavila na najnižji točki v dveh mesecih.
