Slovenija bo do leta 2029 iz evropskih in proračunskih sredstev namenila skoraj 20 milijonov evrov za poklicno izpopolnjevanje zaposlenih. Zakon o delovnih razmerjih pa že zdaj vsebuje določbo, ki jo v praksi prepogosto spregledajo oboji, delodajalci in delavci: če potrebe delovnega procesa zahtevajo dodatna znanja ali če bi usposabljanje preprečilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora izobraževanje zagotoviti delodajalec. Ne gre za ugodnost, ampak za zakonsko obveznost, je v analizi za portal FinD-INFO zapisala pravnica mag. Suzana Pisnik.
Zakon v 170. členu izobraževanje opredeljuje obenem kot pravico in kot dolžnost delavca. Zaposleni se morajo stalno izobraževati, izpopolnjevati in usposabljati, da ohranijo ali razširijo sposobnosti za delo, obdržijo zaposlitev ter povečajo svojo zaposljivost. Delodajalec lahko delavca na usposabljanje napoti, delavec pa lahko zanj kandidira sam.
V praksi največkrat nastane zmeda pri vprašanju, kdo plača in ali se ure izobraževanja štejejo v delovni čas. Kadar usposabljanje poteka v interesu delodajalca ali zaradi potreb delovnega procesa, stroške v celoti nosi delodajalec, delavec pa ves ta čas prejema nadomestilo plače v višini sto odstotkov povprečja zadnjih treh mesecev. Kadar pa se delavec izobražuje v lastnem interesu, mu pripada le neplačana odsotnost ob dnevih, ko prvič opravlja izpit.
Zakon predvideva tudi posebno pogodbo o izobraževanju, s katero obe strani podrobno opredelita medsebojne pravice in obveznosti. V njej se dogovorita o trajanju in poteku izobraževanja, o kritju stroškov ter o morebitni obveznosti, da delavec po zaključenem usposabljanju določen čas ostane pri istem delodajalcu. Pogodba o izobraževanju ni obvezna, zakon njene oblike ne predpisuje, a jo pravna stroka močno priporoča, saj preprečuje kasnejše spore. Prekomerne obveznosti delavca v primeru predčasne odpovedi so po stališču pravne teorije lahko neustavne, ker posegajo v svobodo dela.
Med letoma 2025 in 2029 bo na slovenskem trgu dela letno primanjkovalo več kot 5.000 delavcev, največ v zdravstvu, šolstvu in gradbeništvu, napoveduje Zavod RS za zaposlovanje. Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj je zato februarja letos odobrilo projekt poklicnega izpopolnjevanja v skupni vrednosti 20 milijonov evrov, od tega 13,4 milijona iz Evropskega socialnega sklada plus in 6,6 milijona iz državnega proračuna. Zaposleni se bodo lahko vključili v dodatna usposabljanja ter v postopke pridobivanja nacionalnih poklicnih kvalifikacij, s katerimi formalno potrdijo znanja, ki so jih pridobili z delom.
Slovenija se pri vseživljenjskem učenju sicer uvršča nad povprečje EU, a trendi niso spodbudni. Po podatkih OECD se je delež mlajših odraslih brez končane srednje šole med letoma 2019 in 2024 povečal s pet na sedem odstotkov, medtem ko se je v preostalih državah OECD v povprečju zmanjševal. Med terciarno izobraženimi odraslimi v 29 državah OECD jih je leta 2023 kar 13 odstotkov doseglo zgolj osnovno raven pismenosti.
Če delodajalec zahteva dodatna znanja ali če usposabljanje lahko prepreči odpoved, so stroški na njegovi strani. Odklon napotitve na obvezno izobraževanje pa se lahko šteje za kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Zaposlenim, ki razmišljajo o izobraževanju, in delodajalcem, ki ga financirajo, 170. in 171. člen ZDR-1 postavljata okvir, ki ga je vredno poznati, preden se dogovorijo o čemer koli drugem.
