Gospodarski družbi je Finančna uprava sredi davčnega inšpekcijskega nadzora blokirala transakcijski račun za pričakovano obveznost v višini 144.685 evrov, drugega premoženja za zavarovanje pa družba ni imela. Ustavno sodišče je 4. junija 2026 v tej zadevi razveljavilo drugi odstavek 111. člena Zakona o davčnem postopku, po katerem je moral davčni organ zavarovanje nad 50.000 evrov izvesti vselej, brez presoje, ali nevarnost neplačila sploh obstaja.
Splošno pravilo iz prvega odstavka 111. člena je zavarovanje dovoljevalo le, kadar je davčni organ utemeljeno pričakoval, da bo plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Drugi odstavek je pri pričakovani obveznosti nad 50.000 evrov zavarovanje določal kot obvezno in samodejno, zadostovala je že sama višina. Sklep je zamrznil sredstva na računu ali prepovedal razpolaganje s premoženjem, še preden je bila obveznost ugotovljena z odmerno odločbo, pritožba pa njegove izvršitve ni zadržala.
Zahtevo za presojo je vložilo Vrhovno sodišče, ki je zaradi nje prekinilo revizijski postopek. Ustavno sodišče je presodilo, da tak samodejni poseg v premoženje ni nujen, ker je isti cilj, zaščito javnofinančnih prihodkov, mogoče enako učinkovito doseči z milejšim ukrepom. Tak ukrep je presoja nevarnosti neplačila v vsakem posameznem primeru, kakršno omogoča prvi odstavek 111. člena. Določbo je sodišče razveljavilo zaradi neskladja s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
Za vsako zavarovanje, tudi nad 50.000 evrov, zdaj velja splošno pravilo iz prvega odstavka. Sama višina pričakovane obveznosti ne zadošča več za blokado. Neposredno to zadeva podjetja in samostojne podjetnike v postopku nadzora, pri katerih pričakovana odmera presega prag. Zaradi zamrznjenega računa sredi nadzora so ogroženi likvidnost, plačila dobaviteljem in izplačilo plač, še preden je obveznost pravnomočno ugotovljena. Kdor ima sklep o zavarovanju, izdan na razveljavljeni podlagi in o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, se lahko v pritožbi ali upravnem sporu sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča.
Državni zbor in Vlada sta določbo branila. Visoka pričakovana obveznost, ugotovljena v nadzoru, po njunem mnenju sama po sebi kaže na nevarnost, da obveznost ne bo poravnana, ker izvira iz predhodno ugotovljenih nepravilnosti zavezanca. Opozorila sta, da zavarovanje praviloma traja manj kot dva meseca, do izvršljivosti odmerne odločbe, in da lahko zavezanec predlaga nadomestno zavarovanje. Ustavno sodišče je pritrdilo, da ima ukrep dopusten cilj in da je zanj primeren, ustavilo pa se je pri vprašanju nujnosti.
Vrhovno sodišče se je v zahtevi oprlo tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. V sodbah Rustamkhanli proti Azerbajdžanu in Yaylali proti Srbiji iz leta 2024 samodejnost zavarovalnih ukrepov brez presoje sorazmernosti pomeni kršitev pravice do premoženja iz Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic. Predhodna presoja nevarnosti po oceni Ustavnega sodišča davčnega organa ne obremeni znatneje, ker ima podatke o premoženju zavezanca že v trenutku odločanja.
Odločbo je Ustavno sodišče sprejelo s petimi glasovi proti trem, odklonilni ločeni mnenji pa sta vložili sodnici Nina Betetto in Neža Kogovšek Šalamon.
