Voditelji skupine G7 so na vrhu v francoskem Evianu sprejeli cilj, ki bi se še pred nekaj leti zdel skoraj neuresničljiv. Delež odvisnosti od Kitajske pri oskrbi s kritičnimi surovinami želijo do leta 2030 zmanjšati na 60 odstotkov, nato pa čim prej na 50 odstotkov. Na prvi pogled gre za tehnično vprašanje dobavnih verig. V resnici pa gre za eno najpomembnejših gospodarskih in geopolitičnih bitk prihodnjega desetletja.
Litij, nikelj, grafit, kobalt in redke zemlje so postali temelj sodobnega gospodarstva. Brez njih ni električnih avtomobilov, baterij, vetrnih elektrarn, polprevodnikov, podatkovnih centrov ali sodobnih obrambnih sistemov. Kdor nadzoruje te surovine, ima pomemben vpliv na razvoj industrije in tehnologije. Zahodne države se danes ne soočajo le s problemom pridobivanja surovin. Še večji problem je predelava.
Kitajska v številnih segmentih ne obvladuje le rudnikov, ampak predvsem rafiniranje in predelavo surovin v materiale, ki jih nato uporabljajo proizvajalci baterij, avtomobilov in elektronske industrije. Prav v tem delu verige vrednosti si je v zadnjih dveh desetletjih ustvarila položaj, ki ga konkurenti težko izpodbijajo.
Čeprav imajo Avstralija, Kanada, Brazilija ali afriške države pomembna nahajališča kritičnih mineralov, velik del teh surovin še vedno konča v kitajskih predelovalnih obratih. Posledično je Zahod odvisen od države, ki jo vse pogosteje obravnava kot strateškega tekmeca. To je eden od razlogov, da so voditelji G7 kritične surovine prvič postavili v središče gospodarske varnosti.
Če je bila energetska kriza po ruski invaziji na Ukrajino povezana predvsem z nafto in plinom, se danes geopolitični boj vse bolj seli k surovinam za zeleno in digitalno preobrazbo. Električni avtomobil potrebuje večkrat več kritičnih mineralov kot klasično vozilo z motorjem z notranjim izgorevanjem. Enako velja za baterijske sisteme, sončne elektrarne in vetrne parke.
Zaradi tega se litij, nikelj in redke zemlje vse pogosteje omenjajo v istem kontekstu kot nekoč nafta. V ozadju pa ni le energetski prehod. Kritične surovine postajajo pomembne tudi za razvoj umetne inteligence, obrambne industrije in visokotehnološke proizvodnje. Države zato vse bolj razmišljajo o njih kot o vprašanju nacionalne varnosti.
Med članicami G7 je prav Evropa ena najbolj izpostavljenih. Evropska unija želi pospešiti elektrifikacijo prometa in razogljičenje industrije, hkrati pa ima omejene domače vire ključnih surovin. Zato skuša prek zakonodaje o kritičnih surovinah spodbuditi razvoj novih rudnikov, predelovalnih zmogljivosti in strateških partnerstev.
V zadnjih letih so v ospredje stopili projekti pridobivanja litija v Srbiji, Španiji, na Finskem in Portugalskem. Toda tudi če bodo vsi načrti uresničeni, bo Evropa še dolgo ostala odvisna od uvoza. Največji izziv ni odpiranje rudnikov, ampak gradnja celotne industrijske verige. Med odprtjem rudnika in vzpostavitvijo predelovalnega obrata pogosto mine desetletje ali več.
Slovenija sama nima večjih zalog kritičnih surovin, vendar je močno vpeta v evropske industrijske verige. Avtomobilska industrija, proizvajalci komponent, elektrotehniška podjetja in številni izvozniki so neposredno odvisni od dostopa do materialov, ki jih danes v veliki meri nadzira Kitajska.
Vsaka motnja v oskrbi ali rast cen surovin se zato hitro prenese v stroške proizvodnje in konkurenčnost evropskih podjetij. Za slovensko gospodarstvo vprašanje kritičnih surovin ni oddaljena geopolitična tema. Gre za vprašanje stroškov, investicij in dolgoročne konkurenčnosti industrije.
Napoved G7 kaže, da Zahod želi zmanjšati strateško ranljivost in diverzificirati dobavne verige. Toda med politično željo in dejansko izvedbo je velika razlika. Kitajska si je prevladujoč položaj gradila več desetletij. Zahodne države ga bodo poskušale zmanjšati v nekaj letih. Ne gre več za rudarstvo. Gre za to, kdo bo nadzoroval industrijski razvoj, energetski prehod in tehnološko tekmo prihodnosti.
