Giorgia Meloni je na neformalnem vrhu EU na Cipru ta teden ponovila zahtevo, ki jo Bruselj zaenkrat zavrača: začasna ukinitev Pakta za stabilnost in rast za vse članice, ne zgolj za Italijo. Predlog ni nov. Prvič ga je izrekla 9. aprila pred parlamentom v Rimu, ko je bližnjevzhodno krizo primerjala s pandemijo covida-19, med katero je EU fiskalna pravila zamrznila med letoma 2020 in 2023. Tokrat je ozadje drugačno, Italija pa v občutno šibkejšem izhodiščnem položaju.
Minister za finance Giancarlo Giorgetti je 22. aprila v dokumentu o javnih financah (DFP) zapisal, da so “proračunski manevrski prostori izjemno ozki”. Vlada je znižala napoved gospodarske rasti za letos na 0,6 odstotka BDP, za prihodnje leto pa prav tako na 0,6 odstotka, s čimer je popravila septembrske cilje 0,7 in 0,8 odstotka. Primanjkljaj naj bi letos znašal 2,9 odstotka BDP, torej pod 3-odstotnim pragom EU, a vseeno nad prvotnim ciljem 2,8 odstotka. Lani je Italija zaključila pri 3,1 odstotka BDP, zato postopka zaradi čezmernega primanjkljaja letos še ne bo zapustila.
Večji problem od primanjkljaja je dolg. Po projekcijah, ki jih je vlada sama objavila, bo javni dolg letos dosegel 138,6 odstotka BDP in s tem prvič presegel grškega, ki ga Atene s sistematično konsolidacijo znižujejo proti 137 odstotkom. Mednarodni denarni sklad je ta preobrat napovedal že prej, Eurostat pa ga je s podatki za leto 2025 potrdil prejšnji teden. Italija tako postaja najbolj zadolžena država evroobmočja, po več kot desetletju, ko je ta naslov nosila Grčija.
OECD je v aprilskem poročilu za Italijo ocenil, da bo gospodarstvo letos zraslo le za 0,4 odstotka BDP, prihodnje leto pa za 0,6 odstotka, saj energetski šok zaradi konflikta na Bližnjem vzhodu zavira gospodarsko aktivnost. Parlamentarni proračunski urad (UPB) je bil nekoliko bolj optimističen z napovedjo 0,7 odstotka za obe leti, a je opozoril, da bi se ocene lahko “v kratkem času znatno spremenile” zaradi izjemno negotovega mednarodnega okolja. Banka Italije je decembra predvidela 0,6-odstotno rast za leto 2026.
Melonijeva na Cipru ni zahtevala nacionalne izjeme, temveč aktivacijo splošne odstopne klavzule, ki jo EU uporabi v primeru hude recesije v celotnem evroobmočju. Trenutno tega praga nihče ne dosega, zato zahteva ostaja politična, ne pravna. Ob tem je izrecno pozvala, naj se stroški za energetsko pomoč gospodinjstvom in podjetjem izvzamejo iz izračuna primanjkljaja po enakem modelu kot obrambni izdatki v okviru mehanizma SAFE. Vlade EU so iz nacionalnih proračunov že namenile milijarde za blažitev energetskih cen, a za države z visokim dolgom, kakršna je Italija, je fiskalni prostor za takšne ukrepe omejen.
Medtem ko Rim zahteva popuščanje, je zavrgel priložnost, ki ji jo EU ponuja. Nacionalna odstopna klavzula (NEC) bi Italiji omogočila dodatnih 12 milijard evrov za obrambne izdatke v treh letih, ne da bi ti obremenili izračun primanjkljaja. Melonijeva pa je ta teden potrdila, da te možnosti ne bo uporabila, dokler primanjkljaj presega tri odstotke BDP. To je bila politična odločitev, ne pravna omejitev, saj druge članice NEC uporabljajo tudi z višjimi primanjkljaji. Vlada daje prednost fiskalni verodostojnosti pred obrambnimi ambicijami, zlasti pred volitvami prihodnje leto.
Morebitna zamrznitev fiskalnih pravil EU bi zadevala tudi Slovenijo. Začasna odprava omejitev primanjkljaja bi lahko omajala zaupanje vlagateljev v periferijo evroobmočja, kamor trgi uvrščajo tudi Ljubljano. Italija je obenem tretje največje gospodarstvo evroobmočja in ena ključnih trgovinskih partneric Slovenije, njena rast pod enim odstotkom pa pomeni šibkejše povpraševanje po slovenskem izvozu. Energetska kriza, ki jo Melonijeva navaja kot razlog za fiskalno popuščanje, Slovenijo zadeva neposredno, saj višje cene goriv in elektrike že bremenijo gospodinjstva in podjetja po vsej državi.
