Plače rastejo hitreje od produktivnosti ali obratno? UMAR in GZS se ne strinjata, oba pa imata prav

V maju smo pisali o tem, da dve tretjini zaposlenih v Sloveniji zasluži manj od povprečne plače, ki je marca znašala 2.678 evrov bruto, mediana pa je bila za skoraj 400 evrov nižja. Nova koalicijska pogodba je takrat poudarjala produktivnost kot pot do višjih plač in meritokracijo kot temeljno načelo plačne politike.

Ali plače v Sloveniji res zaostajajo za produktivnostjo, smo vprašali UMAR in Bojana Ivanca, glavnega ekonomista GZS.

UMAR v odgovoru pojasnjuje, da je bila nominalna rast stroškov dela od leta 2019 do 2024 v dejavnostih zasebnega sektorja nekoliko višja od rasti nominalne produktivnosti. Razmerje med tema kazalnikoma se imenuje realni stroški dela na enoto proizvoda in je pokazatelj gibanja deleža stroškov dela v dodani vrednosti.

“Na njihovo rast je v tem obdobju umirjene rasti produktivnosti zaradi številnih gospodarskih šokov vplivala predvsem relativno visoka rast plač. To je poganjalo predvsem naraščajoče pomanjkanje delovne sile, pretežno povezano z demografskimi spremembami, in težnja zaposlenih po ohranjanju rasti dohodkov v luči povišane rasti cen,” pojasnjuje UMAR.

Dejavnosti, v katerih je rast stroškov dela najbolj prehitevala rast produktivnosti, so bile pretežno delovno intenzivne: gostinstvo, promet in skladiščenje, predelovalne dejavnosti, strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti ter gradbeništvo. UMAR pri tem opozarja, da so bili realni stroški dela na enoto proizvoda v obdobju 2019-2025 v vseh izbranih dejavnostih zasebnega sektorja povečani bolj kot v povprečju EU.

V predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu je bila njihova rast podobna kot na Hrvaškem, v trgovini, prometu in gostinstvu višja, v IKT dejavnostih nižja. V primerjavi z Avstrijo pa je bila rast stroškov dela na enoto proizvoda povečini nižja. Za letos in prihodnji dve leti UMAR napoveduje postopno krepitev rasti produktivnosti, medtem ko se bo rast plač umirjala.

Bojan Ivanec, glavni ekonomist in vodja analitske službe GZS, se z izhodiščno hipotezo ne strinja. “Hipoteza, da rast plač v Sloveniji sistematično zaostaja za produktivnostjo, preprosto ne drži. Strošek dela v dodani vrednosti je v letu 2025 pri gospodarskih družbah 61,4 odstotka, kar je bil najvišji delež po letu 2020. Za 1 odstotno točko je bil nad 10-letnim obdobjem,” pravi Ivanec. Razloge za to vidi v tesnosti trga dela, dvigu minimalne plače, uskladitvi količnikov v kolektivnih pogodbah, uvedbi prispevka za dolgotrajno oskrbo in prelivanju visoke rasti plač v sektorju država v zasebni sektor.

Pri primerjavi s sosedami Ivanec navaja konkretne številke. “V 2025 so bili stroški dela le še za 15 odstotkov nižji kot v EU-27. Na delovno uro znašajo 29,7 evra v zasebnem sektorju v Sloveniji, na Hrvaškem 18,4 evra in v Avstriji 46,3 evra,” pojasnjuje in dodaja, da sam strošek dela na delovno uro ne pove vsega, ker je pomembna tudi produktivnost, ki jo določa sektorska sestava gospodarstva.

Glede poti do višjih plač je Ivanec jasen, cilj so višje neto plače, kar je mogoče doseči z razbremenitvijo plač, ne z dvigi bruto. “V osnovi pa se višje plače hitro prelijejo na trg nepremičnin, zato povečanje za vsako ceno ni v interesu dolgoročne stabilnosti gospodarstva,” opozarja. Med konkretnimi ukrepi omenja razbremenitev nagrade za poslovno uspešnost, ukinitev petega dohodninskega razreda, uvedbo razvojne kapice in znižanje progresije pri dohodnini. Za obvezno izplačilo zimskega regresa pravi, da se umika od tega principa.

Nasprotje med UMAR in Ivancem je le navidezno. UMAR meri realne stroške dela na enoto proizvoda, torej kaj zaposleni stane delodajalca glede na to, koliko ustvari. Ivanec govori o neto plači, torej o tem, koliko zaposleni dejansko prejme na račun. Oba imata prav. Slovenija ima visoke bruto stroške dela za delodajalca in hkrati relativno nizke neto plače za zaposlenega. Vmes je davčno-prispevni klin, ki ga Ivanec identificira kot ključno sistemsko oviro.

Nova vlada je ob nastopu napovedala davčno razbremenitev dela. Če jo bo izvedla na način, ki bo hkrati znižal strošek za delodajalca in povečal neto za zaposlenega, bo rešila paradoks, ki ga oba sogovornika opisujeta vsak s svojega konca. Če pa bo razbremenitev le prerazporedila breme, bo za eno stran bolje in za drugo enako ali slabše.