Ameriška administracija Donalda Trumpa od februarja letos gradi zavezniški trgovinski blok za kritične minerale, ki bi z minimalnimi cenami in prilagodljivimi carinami prekinil kitajsko dominacijo nad surovinami, ključnimi za polprevodnike, električna vozila in obrambno industrijo. Štiri mesece po lansiranju pobude je jasno, da ji zavezniki G7 ne sledijo enotno, rudarsko gospodarstvo pa je o njej globoko razdeljeno.
Februarja je podpredsednik JD Vance na srečanju predstavnikov 54 držav v State Departmentu predlagal “preferencijalen trgovinski sporazum za kritične minerale, zaščiten pred zunanjimi motnjami z izvršljivimi cenovnimi tlemi.” Referenčne cene bi delovale kot prag na vsaki stopnji proizvodnje, ki bi ga varovala prilagodljiva carina.
Kitajska rudari okoli 60 odstotkov svetovnih redkih zemelj in predeluje okoli 90 odstotkov. ZDA so na drugem mestu z zgolj 12 odstotki. Peking je svojo prevlado zgradil z dolgotrajnim poslovanjem z izgubo in dumpingom cen, kar je zahodne rudarje potisnilo iz posla. Rezultat je odvisnost, ki se je med pandemijo in od začetka vojne v Iranu izkazala za strateško ranljivost.
Vzporedno je Trump lansiral Project Vault, strateško zalogo kritičnih mineralov, podprto z 10 milijardami dolarjev ameriške izvozno-uvozne banke in dvema milijardama zasebnih sredstev, ter sklenil bilateralne sporazume z 11 državami.
Japonska, Francija in Kanada že marca mesec po Vanceovi napovedi delajo na alternativah ameriškemu predlogu. Med možnostmi so uvozne kvote za redke zemlje, subvencije za rudarska podjetja in kanadska pobuda za “kupčev klub” v okviru G7, ki bi razvil zanesljive dobavne verige zunaj Kitajske.
Kanadski minister za energijo in rudarstvo Tim Hodgson je za Reuters dejal, da Kanada meni, da je najboljši način za reševanje koncentracije kritičnih mineralov “produkcijska zaveza ali kupčev klub”, ne pa ameriški model cenovnih tal. Kanada je medtem sklenila 30 novih poslov z 12 državami za skupno 12,6 milijarde kanadskih dolarjev naložb v rudarstvo.
Razkorak ni zgolj tehnični. Ameriški bilateralni pristop predstavlja odmik od Bidenovega multilateralizma prek pobud, kot je Minerals Security Partnership v okviru G7. Obseg, v katerem bo to privedlo do trajne multilateralne koordinacije, ostaja negotov sredi morebitnega razpadanja čezatlantskih odnosov.
Reakcija rudarskega sektorja je bila dvoumna. Delnice rudarskih podjetij, kot so MP Materials, Critical Metals, NioCorp Developments in USA Rare Earth, so ob napovedi trgovinskega bloka strmo padle. Paradoks je jasen: podjetja, ki bi morala imeti največ koristi od cenovnih tal, so ob napovedi izgubila vrednost. Razlog je negotovost glede izvedbe, stroškov in upravljanja sistema.
Industrijsko združenje Fertilizers Europe je v podobnem kontekstu opozorilo, da so cenovne podpore dobrodošle, a da brez dolgoročnih rešitev za varnost dobavnih verig kratkoročna finančna pomoč ne bo zadostovala.
Preberite več:
Slovenija nima lastnih ležišč kritičnih mineralov, je pa vezana na evropsko industrijsko bazo, ki je odvisna od redkih zemelj za elektromotorje, baterije in mikroelektroniko. EU je v zadnjih dveh letih dramatično zmanjšala lastno proizvodnjo gnojil in kemikalij, ki temeljijo na podobnih surovinskih verigah, ker domači proizvajalci niso zmogli konkurirati cenejšemu uvozu. Enaka logika velja za kritične minerale. Če ameriški blok uspe, bo to pomenilo višje referenčne cene za kobalt, litij, nikelj in redke zemlje, kar bo dvignilo stroške za evropske proizvajalce baterij in polprevodnikov. Če ne uspe, pa ostaja kitajska dominacija, kar je za evropsko strateško avtonomijo enako problematično.
