Vrhovno sodišče RS je 6. maja odločilo, da mora banka dokazati, da je potrošnik vedel za nepoštenost kreditne pogodbe v švicarskih frankih še pred izdajo pravnomočne sodbe o njeni ničnosti. Če tega ne dokaže, zastaralni rok začne teči šele s pravnomočnostjo sodbe.
Odločitev po poročanju RTV SLO neposredno vpliva na vse odprte sodne postopke in krepi položaj kreditojemalcev. V Sloveniji je prizadetih okoli 16.000 družin, katerim so se mesečne obremenitve občutno povečale, pri nekaterih pa je neplačani dolg narasel tako, da so bili kljub večletnemu plačevanju kredita banki spet dolžni toliko kot ob sklenitvi.
Koliko so Slovenci preplačali?
Natančne skupne številke preplačil niso javno dostopne. Banke zneskov, za katere jih tožijo kreditojemalci, ne razkrivajo, so pa, kot je razvidno iz posameznih tožb, zelo visoki, skupaj najbrž večdesetmilijonski.
Posamezni primeri dajejo vpogled v obseg škode. Zneski, za katere tožijo banke na ptujskem okrožnem sodišču, so zelo različni, od 20 pa tudi do 150.000 evrov na primer. Pri 16.000 prizadetih družinah in povprečnih zahtevkih v razponu od 20.000 do 150.000 evrov je skupna škoda v milijardah evrov, ne samo v milijonih.
Krediti so bili sklenjeni med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010, ko je bila obrestna mera za frankove kredite okoli 2 odstotka letno, medtem ko so evro krediti imeli obrestne mere med 5 in 6 odstotki. Razlika v mesečnem obroku je bila za povprečno slovensko gospodinjstvo precejšnja in je bila ključen razlog za odločitev za kredite v frankih.
Prelomnica je prišla 15. januarja 2015, ko je švicarska centralna banka opustila vzdrževanje menjalnega tečaja med evrom in švicarskim frankom. Frank je v enem dnevu apreciiral za 15 do 20 odstotkov, dolgoročno pa je evro v razmerju do franka izgubil več kot 60 odstotkov vrednosti glede na tečaj ob sklenitvi kreditov. Kreditojemalec, ki je leta 2006 najel kredit za 80.000 evrov v frankih, je naenkrat dolgoval ekvivalent 128.000 evrov, čeprav je bil znesek kredita v frankih nespremenjen.
Banke niso izpolnile dolžnosti
Sodišča so ugotovila, da banke kreditojemalcev niso ustrezno opozorile na tečajno tveganje. Banke so ravnale nepošteno, saj so kreditojemalcem zamolčale negativne posledice, ki se lahko pojavijo v prihodnosti. Neinformiranost strank je povzročila, da niso bile več sposobne odplačevati tako visokih zneskov.
Pojasnilna dolžnost je konkretna dolžnost banke, da na ustrezen način zagotovi nasprotni pogodbeni stranki vse potrebne in relevantne informacije. Velja tudi, ko stranka ni izrecno vprašala. Sodišča so presodila, da banka tega ni storila. Umeščanje splošnega opozorila o valutnem tveganju v 20. člen kreditne pogodbe ni zadostovalo, ker kreditojemalcem ni bilo vsebinsko pojasnjeno, kaj bi pomenila močna apreciacija franka v praksi.
Odločilna bitka še ni končana
Najnovejša odločitev Vrhovnega sodišča o zastaranju je ključna, ker določa, kdo sploh še lahko toži. Po odločitvi sodišča zastaralni rok za vračilo preplačanih zneskov začne teči šele takrat, ko je pravnomočno ugotovljena ničnost pogodbe ali ko se potrošnik jasno seznani z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Banka mora dokazati, da je potrošnik za to vedel prej.
To je bistvena zaščita za kreditojemalce, ki so čakali na sodno odločitev, preden so vložili zahtevek za vračilo. Brez te zaščite bi lahko banke argumentirale, da je zastaranje začelo teči že leta 2015, ko je frank apreciiral, in da so vse tožbe, vložene po letu 2020, zastarane. Sodišče EU je marca 2026 dodatno odločilo, da bankam v primeru ničnosti kreditnih pogodb ne pripadajo obresti za dana posojila, kar po poročanju RTV SLO bistveno krepi položaj kreditojemalcev pri uveljavljanju vračil preplačil.
