Cena nafte Brent se je v ponedeljek povzpela za pet odstotkov na 114 dolarjev za sod, potem ko je Iran z raketami napadel energetsko infrastrukturo Združenih arabskih emiratov in sproži požar v naftnem terminalu Fudžajra, enem od ključnih izvoznih vozlišč v Perzijskem zalivu. Zahodno od Hormuške ožine je dron zadel tanker, iranska revolucionarna garda pa je sprožila opozorilne izstrelke proti ameriškim vojnim ladjam, ki so poskušale vzpostaviti koridor za plovbo skozi ožino.
V tej napeti kulisi je Jean-Marc Vittori, dolgoletni ekonomski komentator dnevnika Les Echos, v oddaji Ecorama na portalu Boursorama opozoril, da scenarij nafte pri 250 dolarjih za sod ni zgolj akademska spekulacija. Po njegovem gre za izračun, ki temelji na konkretnih geopolitičnih in ekonomskih dejavnikih, vidnih že zdaj.
Osrednja točka njegove argumentacije je Hormuška ožina. Skozi ta 39 kilometrov širok prehod med Iranom in Omanom vsakodnevno potuje približno petina svetovnih zalog nafte. Odkar so konec februarja 2026 ameriško-izraelski napadi na Iran sprožili verigo odvetnih ukrepov, je promet skozi ožino praktično zamrl. Po podatkih Reutersa so izvozi skozi Hormuz upadli z okoli 18,7 milijona sodov dnevno februarja na komaj 0,4 milijona do konca marca, kar pomeni izpad skoraj 14,5 milijona sodov na dan.
Britanska banka Barclays je 1. maja povišala napoved povprečne cene Brenta za leto 2026 s 85 na 100 dolarjev za sod. Analitiki banke ocenjujejo, da globalni naftni trg trenutno beleži primanjkljaj približno 6,6 milijona sodov dnevno in da se bo ta razkorak še poglabljal, dokler bodo motnje v oskrbi trajale. Če se blokada podaljša do konca maja, bi se cene po oceni Barclaysa lahko premaknile proti 110 dolarjem. Banka je izrecno opozorila, da 100 dolarjev za sod nikakor ne pomeni nove ravnotežne točke med ponudbo in povpraševanjem.
Vittori gradi svojo tezo na precej bolj neugodnem scenariju. Če se napetosti zaostri do te mere, da bodo napadeni večji proizvodni objekti v Savdski Arabiji ali Združenih arabskih emiratih, ali če bo Iran povsem onemogočil alternativne izvozne poti prek pristanišč Janbu in Fudžajra, bi trg ostal brez nadomestnih virov, ki bi lahko v kratkem roku zapolnili izpad.
Zgodovinski vzorci dajejo temu scenariju težo. Med invazijo na Kuvajt leta 1990 je cena nafte v dveh mesecih poskočila z 21 na 46 dolarjev, kar je pomenilo rast za več kot sto odstotkov. Med iransko revolucijo leta 1979 se je cena podvojila v manj kot letu dni. Sedanja kriza je po obsegu motenj potencialno hujša od obeh, saj zadeva ožino, skozi katero teče bistveno večji delež globalne ponudbe kot v kateremkoli prejšnjem konfliktu.
Evropa bi občutila posledice nesorazmerno. Stari kontinent od Katarja prek Hormuške ožine prejema med 12 in 14 odstotkov svojega utekočinjenega zemeljskega plina. Referenčna cena plina na nizozemski borzi TTF je ob začetku krize marca poskočila za več kot 20 odstotkov, od takrat pa ostaja občutno nad ravnmi izpred konflikta. Francoski ekonomski minister Roland Lescure je skupne začasne stroške krize za Francijo ocenil na najmanj šest milijard evrov.
Za industrijske uvoznike energije, med katere spada tudi Slovenija, bi nafta pri 250 dolarjih pomenila inflacijski šok, ki bi ga težko absorbirali brez vpliva na rast. Predsednik italijanske Confindustrije Emanuele Orsini je istega dne na Salonu varčevanja v Milanu opozoril, da bi nafta pri 140 dolarjih generirala 21 milijard evrov dodatnih stroškov za energijo za italijanska podjetja in da bi podaljšanje konfliktov do konca leta pomenilo recesijo.
Vittori v svoji analizi ne napoveduje, da bo nafta zagotovo dosegla 250 dolarjev. Opozarja, da ta številka ni absurdna, če se uresničijo predpostavke, ki jih trg trenutno podcenjuje, zlasti možnost dolgoročnega zaprtja Hormuške ožine brez diplomatske rešitve, napade na proizvodnjo (ne le na transportne poti) in hkraten razpad alternativnih dobavnih verig, ki so jih zalivske države poskušale vzpostaviti v zadnjih tednih.
Krhko premirje med Iranom in ZDA, ki velja od 8. aprila, za zdaj drži. Toda retorika obeh strani ostaja zaostrena, plovba skozi ožino pa je omejena na posamezne tankerje pod kitajsko, turško in indijsko zastavo. Ameriški predsednik Donald Trump je v ponedeljek povedal, da bi konflikt lahko trajal še dva do tri tedne, in dodal, da so Združene države po njegovem že zmagale. Iranska stran je sporočila, da je ponovna zaostritev verjetna.
Na naftnem trgu ostaja negotovost visoka. Kot opozarja Barclays, 100 dolarjev za sod ni ravnotežje, temveč postaja na poti, katere končna postaja je odvisna od trajanja in obsega motenj v oskrbi. Vittorijev scenarij pri 250 dolarjih je v tem kontekstu manj vprašanje verjetnosti in bolj vprašanje pripravljenosti.
En odgovor
Napovedi ekonomistov so pogosto pretirane. Upam.